Videti pogled nase

Michel Foucault je z izvrstnimi analizami antičnih besedil dokazal, kako pomembno je za nas razumevanje starih idej o jazu, posamezniku, sebstvu, skrbi zase. Danes moramo namreč mnogo bolj kot v preteklosti skušati dojeti, da je ego ali sebstvo izvorno odnos, da ni nedeljiva enota, zaprta vase, sklenjena in dopolnjena, ločena od drugih enot v polju, v katerem velja, da družba ne obstaja. V tem smislu ego ali jaz ali sebstvo ne obstaja – obstajajo relacije, obstajajo odnosi, obstaja sebstvo kot odnos, množica odnosov. Ne obstaja pravi jaz, resnični jaz, ki čaka, da ga odkrijemo ali ustvarimo, kot ustvari kipar iz gline kip. 

A Stari so to vedeli. Še več. Kot je pokazal Foucault, ki se je učil od njih in ni bil ohol: skrb zase je poiesis, je način, kako človek živi z drugimi ljudmi in s seboj, v svetu, je ustvarjalno, kreativno razmerje.
 
Skrb zase zato ni skrb za perfektno telo in popolnost, ni prizadevanje, da bi bil komu všeč, da bi bil tak, kot so podobe na družbenih omrežjih, da bi postal Nekdo. Daleč od tega. Je skrb za dobro življenje. Ne more biti skrb zgolj za sebe. Posamezniki, ki živijo v neobstoječi družbi in tam vsak od njih skrbi zase, so zgolj mizerna podoba sodobne osamljenosti in depresivnosti.
 
Številni ljudje trpijo, ker njihov videz, podoba torej, vpliva na njihovo samozavest in jo določa oziroma pogojuje. Skušajo nadzorovati podobo, skrbijo zanjo, kar je med drugim tudi drago, če se človek samo na hitro ozre po izdelkih industrije lepote in njihovi ceni. Rekel sem, da skušajo nadzorovati, kajti v resnici ne nadzorujejo prav ničesar. Njihova samozavest, odvisna od podobe, ki je ne nadzorujejo, niha in se ruši pred njihovimi osuplimi očmi, a ne vedo, zakaj se to dogaja. Izpostavljeni so strupeni kulturi podob in lepotnih standardov, vendar jih sprejemajo z obema rokama, ker verjamejo eni in drugi. Industrija lepote, ki je nepreklicno prepletena z industrijo sreče, ruši samozavest teh, ki ji verjamejo in imajo dovolj denarja, da dizajnirajo svoja telesa in za silo nadzorujejo njihove podobe, obenem pa postavlja pod vprašaj zmožnosti za kritično refleksije, kajti o podobah ne razmišljamo, zanje zgolj skrbimo, da se ne postarajo.
 
Naučeni lagati, zatrjujejo, da je resnična lepota znotraj, vendar skrbijo predvsem za zunanjo lepoto. Postavljajo se pred zrcala in držijo pesti, da bi bili všeč še komu, ne le sebi. Dizajniranje in preoblikovanje telesne podobe podrejajo standardom industrije lepote, obenem trdijo, da vse skupaj krepi njihovo samozavest, samospoštovanje in jih opolnomoči. Nič od tega ne drži, vendar vztrajajo pri lažeh, ker vedo, da je resnica podob preveč boleča, da bi se je dotaknili.
 
Radi bi se prepričali, da je pomembna notranja lepota, vendar te ne morejo videti. V svetu videzov, podob in preslikav, v imaginarnem svetu torej, je kakor privid, obljuba nečesa lepega, po čemer zares hrepenijo. Hrepenijo po vrednosti lastne eksistence, vendar ta nima absolutno nobene zveze s podobami, z zrcalnimi odsevi ali s standardi, ki jih narekuje industrija lepote.   
 
Vrednost človeškega bitja naj bi bila večja od vrednosti njegovega videza, vendar je tako razmišljanje v imaginarijih več kot naivno. Pravzaprav je nevarno, kajti kdor verjame, da je to res, je v izgubljenem položaju že vnaprej. Ve, da mora skrbeti za podobo telesa, za pojavnost, ker mu je prav tako jasno, da jo mora nekdo potrditi, sicer ne obstaja, sluti pa tudi, da je vrednost človeka, eksistence in življenja lahko samo nekaj, kar obstaja onkraj imaginarijev, v svetu idej, v katerem duša brez sence dvoma ve, kaj je vredno in kaj ni.
 
Njeno spoznanje je univerzalno. Zares vredna je zmožnost človeškega bitja, da vidi samega sebe, kako vidi (svet). Videti samega sebe namreč ne pomeni, da stojiš pred zrcalom in občuduješ lastno perfektno ali malo manj perfektno podobo. Ne, pomeni videti sam pogled na sebe in podobo v zrcalu.  
 
To je etično razmerje, ki ga zmore človek do samega sebe in do vseh drugih ljudi. In Stari so vedeli: šele tako etično razmerje postavlja temelje dobrega življenja. Ki je čisto nekaj drugega kot dobro ali celo popolno sebstvo.