Veliko odpiranje

Končno smo dočakali veliko vnovično odpiranje, dan, ko so uradno razglasili konec epidemije. Virus je sicer še vedno med nami, vendar je kljub temu čas za veliko odpiranje. Bari so polni, restavracije tudi, ljudje se veselijo življenja na vseh koncih in krajih. Novih primerov okužb je, globalno, še vedno nekaj manj kot pol milijona dnevno, toda ta podatek ne pomeni kaj dosti. Veliko odpiranje torej. Še vedno pa berem Kanta. Da bi dobro razumel človekovo potrebo ne le po odpiranju navzven, v empirični svet, temveč tudi potrebo po odpiranju navznoter, obračanju k samemu sebi, v globine lastne eksistence in identitete. Zanima me, kaj ljudje lahko delamo v tem življenju, na primer sledimo svojim sanjam, h katerim nas pozivajo zastopniki neoliberalnega kapitalizma, zanima pa me tudi, kakšne so naše dolžnosti, ki jih lahko razumemo, če se malo pomujamo, nimajo pa nobene neposredne zveze z empirijo.

Vsak človek razen nekaterih psihopatov ima čut za pravičnost. Torej čuti, kdaj se dogajajo krivice, kdaj napake niso kaznovane in kaj to pomeni, čuti, kdaj krepostno vedenje ni priznano ali nagrajeno. Vse to je del vsakdanjega zdravega razuma. Toda razum zmore bistveno več.
 
Zmore spoznati, da smo ljudje narejeni za to življenje, ne za drugo, da lahko v tem življenju vsaj kdaj pa kdaj potegnemo kako potezo, ki daleč presega empirijo in njene omejitve, ki jih čutimo kot breme.
 
Ljudje imamo sicer močan interes, da ščitimo svoje interese, pravi filozof. Zdravi razum mu prikimava, elita še bolj. In da bi zaščitili svoje interese, nadaljuje filozof, moramo nekaj narediti; narediti moramo še nekaj drugega.
 
Moralnim zakonom moramo odvzeti njihovo strogost ali veljavnost. To storimo z lahkoto, in sicer tako, da preprosto dvomimo vanje. Rečemo si, da so moralni zakoni, da ne govorim o kategoričnem imperativu, taki, da se jih ne moremo strogo držati, ker so preprosto prezahtevni.
 
Torej se jih ne držimo preveč. A kje je potem meja med še moralnim in premalo moralnim vedenjem oziroma delovanjem? Je nekdanji predsednik ZDA Donald Trump moralen človek? Kako pa je z moralo in etiko danes, ko nam grozijo podnebne spremembe epskih razsežnosti?
 
Rečemo si, da zaradi moralnih in etičnih zakonov ne sme trpeti naše blagostanje. To vsakdo zlahka razume in se strinja. Kaj pa, če je naše blagostanje, strogo vzeto, povezano natanko z moralnimi zakoni, in sicer tako, da ga etičnost povečuje, ne pa omejuje in krni?

Če moralni zakoni niso naša avtoriteta, kdo ali kaj potem je?
 
Kantovo nadaljnje razmišljanje o izvoru moralnih in etičnih zakonov nam postreže z optimističnim vpogledom. Na voljo imamo namreč možgane in zmožnost za rabo uma. Tega ni mogoče zanikati. In raba uma nam pomaga do spoznanja, da lahko – spoznavamo.
 
Ljudje smo torej zmožni za rabe uma, za razmišljanje. In po isti logiki smo zmožni za čisti praktični um. Ne le za veliko vnovično odpiranje, temveč tudi za globok vpogled v to, kar imenuje Kant univerzalne sintetične sodbe a priori, v katere ne moremo dvomiti, tako kot vanje ne dvomimo v matematiki.
 
Človekova zmožnost za varanje samega sebe pa je taka, da je mogoče dvomiti tudi v to, v kar sicer ni mogoče dvomiti.