Veliko nategovanje

V zadnjem času nastaja vtis, da deluje v Sloveniji nevidna sila, zaradi katere vsak dan poslušamo, kako dobro nam gre, kako srečni smo lahko, da živimo prav v tem času, kako vse raste, vključno z BDP-jem, kajpada, kako je super, ker ni nobene vojne v bližini, in kako dobro nam bo v prihodnosti, ko bo poskrbljeno za blagostanje vseh ljudi. Kot rečeno: taka prisila k ponavljanju ustvarja simptom, ki ga moramo šele razčleniti, kot bi rekel Freud. Torej ga razčlenim.

Ključni dejavnik vsake gospodarske rasti je seveda vlaganje v produktivno proizvodnjo dobrin. Ljudje, ki ga imajo, ga sicer vlagajo v projekte ... toda. Na voljo imajo dve možnosti: vlaganje v produktivne projekte; vlaganje v druge projekte, ki prinesejo veliko denarja v kratkem času. Ni enoznačno določeno, da bodo vlagali v produktivne projekte, s katerimi ustvarjajo dobrine – na primer za vse ljudi.
 
Razumni vlagatelji namreč v kapitalizmu vlagajo v projekte, za katere upajo, da so dobičkonosni. Vsak razumem človek z veliko denarja bi to naredil. Denarja ne bi vlagal v nove domove za starejše, ker pač niso dobičkonosni, prav tako ne bi vlagal v šole, vrtce, zavode, bolnišnice, knjižnice etc.
 
Kar je razumno, je v tem primeru že popačeno, kajti časi se spreminjajo, z njimi pa tudi stopnja dobičkonosnosti, kot je dokazal Marx. Torej tudi po tej plati ni enoznačno določeno, kaj je vselej dobičkonosno.
 
Dobičkonostnost je sicer absolutni kriterij vlaganj v kapitalističnem svetu. Nobeno stokanje in pritoževanje ne pomaga. Tako je in tako bo ostalo. Vse se vrti okoli dobičkonosnosti, pri čemer preprosto ni pomembno, kaj si o tem mi, ki nimamo dostopa do kapitala, mislimo.
 
Toda včasih, na primer po drugi svetovni vojni, je bila dobičkonosnost vlaganj v produktivne projekte velika; sedaj je majhna, kar potrjuje, da so se časi zares korenito spremenili. Nekaj se je spremenilo, čeprav ni nujno, da vem, kaj je to. A ni nam treba gledati v čarobno kroglo, da bi ugotovili, kaj se je spremenilo, saj imamo na voljo boljša sredstva: dobro dizajnirana miselna orodja.
 
Torej je dobo pogledati, kako je z vlaganji, kam gre denar. Objektivni podatki so pri tem najpomembnejši. Ni pomembno, kaj se ljudem zdi, in ni pomembno, kaj kdo reče, da bi napravil vtis. Naj navedem primer.
 
Na televiziji smo te dni slišali podatek, da je nekdo iz Slovenije dobil 200 tisoč evrov dividend. Razumen človek: denar, veliko denarja je vložil – v nakup delnic. Ali si predstavljate, da vložite denar v drugi tir in dobite skoraj četrt milijona dividend v enem samem letu? Seveda si ne, ker to ni mogoče. Drugi tir ne bo nikoli tako dobičkonosen, da bi prinesel vlagatelju toliko denarja. Tega zato ne bo vložil v drugi tir, ampak ga bo vložil kam drugam, pa če Slovenija drugi tir še tako krvavo potrebuje.
 
Kam torej na veliko vlagajo svoj denar tisti, ki ga imajo veliko? Tja, kjer si obetajo največ dobičkov, to pa je natanko borza.
 
Prav to se tudi dogaja – statistika je neusmiljena. In če ne vlagate na borzo, kam se še splača vložiti?
 
V naftno in orožarsko industrijo. Saj niste neumni! Pa še nekam, kot kažejo podatki: v intelektualno lastnino, na primer v software.
 
Prav produktivno vse skupaj torej očitno ni, saj zlasti orožje in nafta ne prispevata k obče dobremu, saj izvažanje demokracije z orožjem pomeni predvsem bedo milijonov ljudi, fosilna goriva pa tudi že terjajo vsako leto orjaški davek v materialni škodi in mrtvih ljudeh po vsem svetu. In če ste lastnik ali solastnik kake korporacije, pričakujete od vlade, da vam bo pri tem pomagala tako, da bo čim bolj znižala davke, ki jih morate plačevati. Če se pri tem slučajno oglasi kak levičar z idejo, da bi bilo morda dobro prebrati poročilo OECD-ja, ki je bilo pravkar priobčeno, so ga pripravljeni na mestu politi z gnojnic in mu zabičati, naj bo v prihodnje raje tiho. Poročila seveda ne bodo prebrali, sem ga pa prebral sam.
 
Med drugim pravi takole: globalna ekonomska rast je dosegla vrh; trgovinske vojne že grizejo; rast investicij je še vedno prešibka, da bi spodbujala produktivnost; realne plače so še vedno nižje od tistih izpred krize; izgube prihodkov zaradi velike recesije ne bomo nikoli nadoknadili (cit. po Michael Roberts, 28. september 2018).
 
Saj ne gre za to, da bi se človek pritoževal in si želel katastrofe, ta bo tako ali tako prišla, če si jo želimo ali ne, bolj gre za to, da nas imajo za bebote ali vernike, ki preprosto verjamejo, kar jim rečejo. Kot da ne bi imeli kognitivnih in metakognitivih zmožnosti. A saj zastopniki ideoloških praks nikoli niso pričakovali, da bodo ljudje mislili; dovolj je namreč njihova slepa vera.