Varovanje evropskega načina življenja

Zanimiva besedna zveza iz naslova tega dnevniškega zapisa je za nekatere ljudi v Evropski uniji zelo privlačna in vznemirljiva; obstaja celo administrativno tehnokratsko telo z dobro plačanim predsednikom na čelu, ki ga vodi. A navadni človek se sprašuje, kaj sploh je evropski način življenja. Ker živim v Evropi, se sprašujem, ali živim evropski način življenja, ali bi ga moral živeti, kaj tak način življenja zajema in pomeni. In ker nisem ravno mlad, lahko rečem, da že leta opazujem življenje okoli sebe, opažam pa veliko izkoriščanja delavcev, neskončno bogatenje elite, veliko moralne praznine in delovanja od mene povsem odtujenih političnih elit, korporativnega finančnega upravljanja s svetom, v katerem se širijo nekatere oblike vedenja in delovanja, ki me spominjajo na širjenje rakastih celic, ki se pač ne menijo za zdrave celice, ampak se s svetlobno hitrostjo razmnožujejo in pobijajo vse okoli sebe; je to evropski način življenja? Namesto ljudi, ki znajo misliti, srečujem lutke, skozi katere mislijo nosilci propagande, političnega žargona in klišejev, namesto na inteligentno vedenje vedno znova naletim na revna povprečja, vraževerje in celo kognitivno mizerijo, na mestu zastopanja visokih etičnih načel prepoznavam moralno bedo, poceni spektakle, neskončno zabavanje gledalcev in simulirane oblike življenja, preračunavanje, sprenevedanje in povzpetništvo, medsebojno tekmovalnost in aroganco, hierarhične medsebojne odnose, avtoritarnost, podložništvo, klečeplazenje in strah pred odgovornostjo. Kaj je torej evropski način življenja?

Če vprašata evropske tehnokrate in populiste, vam odgovorijo, da je to tak način življenja, ki ga je treba zaščititi pred tujci in migranti, način življenja, ki ga je treba braniti pred nepridipravi, ki kajpak vselej pridejo od drugod. Podobno bi lahko rekli Američani – obstaja ameriški način življenja, ki ga je takisto treba braniti, na primer pred evropskim načinom življenja –, zgodbo pa kajpak lahko na povsem enak način nadaljujemo na vseh drugih koncih sveta.
 
Recimo, da vendarle po naključju naletite na tehnokrata, ki zna misliti. Ta vam bo na zgornje vprašanje odgovoril tako, da bo izrekel nekaj o svobodi posameznikov, ki si lahko izbirajo svoj način življenja. Logična težava takega odgovora je takoj na dlani: evropski način življenja je tak, da posamezniki in posameznice lahko svobodno izbirajo – evropski način življenja. Druge, zunanje kulture zato ne bi smele prodreti v Evropsko unijo, kajti ljudje znajo biti šibki in bi kdo lahko po pomoti svobodno izbral – neevropski način življenja. In kako ločiti enega od drugega?
 
Še slabše je, če skušamo odgovoriti na vprašanje, ali vsi ljudje v EU živijo evropski način življenja. Kaj imajo skupnega življenje nemškega milijarderja, povzpetniškega slovenskega politika, španskega pesnika in kmeta s Sicilije? Živijo ljudje v EU evropski način življenja spontano ali se ga morajo naučiti? Naj se kmet s Sicilije nauči živeti življenje nemškega milijarderja ali obratno?
 
Recimo še, da zares obstaja nekaj takega kot evropski način življenja. Nikakor ni jasno, zakaj bi ga morali zavarovati in ščititi. Pred kom naj bi ga ščitili, kako to narediti in kakšni so ljudje, ki ga živijo, če se ne znajo braniti sami?
 
Prav tako mi tudi ni jasno, zakaj ne bi zagovarjali načina življenja ljudi, ki je zares svoboden, pa naj bo evropski, ameriški ali marsovski, inteligenten in kreativen, zlasti pa tak, da bodo imeli zanamci vsaj priložnost živeti v razmerah, ki niso degradirane zaradi ogljikovega dioksida, metana, plastike, ki je dobesedno povsod, uničenega naravnega okolja, orjaških družbenih razlik med elito in vsemi drugimi ljudmi, bede in revščine.
 
Možno je, da zanamci na vse to zaman računajo, kajti živimo način življenja, evropski ali neevropski, mi je čisto vseeno, ki temelji na izkoriščanju ljudi, dobičkonosnosti, zlasti pa na tem, kar imenuje Grace Blakeley v svoji knjigi z naslovom Stolen – how to save the world from financialisation kraja bogastva, za katero skrbijo že dolgo časa nosilci in skrbniki tega, kar imenuje ista avtorica big finance. In dodaja: kapitalizem ni nič drugega kot a thieving model of ‘financialisation’ (finančni model kraje torej).
 
Michael Roberts sicer ugovarja in zatrjuje, da v resnici ne gre za krajo, ampak za izkoriščanje delavcev in prisvajanje presežne vrednosti, ki jo ustvarjajo, a v vsakem primeru govorimo o nečem, kar je nepošteno, nepravično in nemoralno.
 
Sam pa dodajam. Popolnoma vseeno je, kako imenujemo razumen, etičen in egalitaren način življenja, ki temelji na solidarnosti, saj je zares pomembno zlasti to, da ga dejansko živimo.