DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

V pričakovanju nepričakovanega

2/13/2020

0 Comments

 
Kmalu bom imel predavanje v Cankarjevem domu; to bo moj prispevek h kritični pozitivni psihologiji. Spregovoril bom o nečem nepričakovanem; vselej doslej sem vsaj skušal povedati kaj nepričakovanega in ne prispevati k dolgočasnosti istega. Tako tokrat ne bom govoril o jazu in o tem, kako naj postane zadovoljen, notranje pomirjen in srečen. Ne bom govoril o pravilih, ki naj se jih pri tem drži, ne bom govoril o korakih, ki naj jih naredi, da bo hodil po svoji unikatni, neponovljivi, enkratni in izvirni poti, verujoč, da je enkraten in neponovljiv, kot zatrjujejo v oni reklami-za-ne-vem-kaj. Ne bom stresal modrosti, nad katerimi naj bi se kdo zamislil. Ne bom kazal lepih slik in podob in ne bom skušal koga motivirati, da bi obrnil nov list v življenju, storil kaj novega, drugačnega in nepričakovanega, zlasti pa ne bom nikogar nagovarjal, naj sanja, vztraja in naj postane podjetnik, da bi uresničil svoje sanje. Ne bom del industrije sreče, ker ne zastopam nobene ideologije.
Moje govorjenje se napaja iz vrelca spoznanj o naravi sodobnega neoliberalnega sveta, v katerem moramo iznajti, ustvariti nove oblike subjekta, kolektivnega družbenega akterja, brez katerega ne bomo mogli resno govoriti o prihodnosti s človeškim obrazom, saj bo obstajala le prihodnost s strojnim obrazom, naddoločena, kot bi rekel Freud, z logiko industrije sreče, za katero bodo skrbeli zmogljivi algoritmi, do določene mere pa skrbijo že danes. In ko bodo tako vsi ljudje navidezno srečni, bom še vedno vztrajal, kot vztraja Platonov filozof, ki končno zapusti zatohlo jamo in preprosto odide ven.  
 
Obstajala bo prihodnost brez duše. To je prihodnost stroja, v katerem bodo zmogljive mašine vedele vse o ljudeh, a ta vednost ne bo namenjena njim, kot bi nemara pripomnila Shoshana Zuboff. Namenjena bo lastnikom kapitala, ki domnevno zadovoljujejo želje in potrebe potrošnikov. V resnici skrbijo za dobičke, ki pa jih ni nikoli dovolj.
 
Moje predavanje ne bo nastalo v skrbi za dobiček. Ta me namreč ne zanima, zato pa me zanima dobra teorija. Kot me zanima dobra glasba. Ki prinaša svetlobo v temo, kot je dejal Carlos Santana. Predavanje bo zato prineslo svetlobo – preprosto kot pasulj.
 
Govoril bom o subjektu, o tem vse premalo razumljenem konceptu svobodnega podložništva in podrejanja. Veliko namreč govorijo o jazu in ga skušajo poveličevati ter mu pripisovati najrazličnejše zmožnosti in lastnosti. Verjamejo celo, da je lahko naraven, avtentičen in pristen.
 
V resnici je zgolj umetni izdelek v imaginarijih, iluzija, fikcija, ki ljubi iluzije celo bolj kakor sebe. Ne prinaša svetlobe v temo, zato pa skrbi za obnavljanje in prenavljanje, preoblikovanje iluzij in samih imaginarijev. Obstaja resnica iluzij in takega imaginarnega delovanja, a jaz ne ve o tem ničesar.
 
Obstajajo nujne povezave v naravi, v svetu, v kozmosu, ki jih človeško bitje lahko spozna in razume. To so povezave onkraj vsake možne iluzije, fikcije ali fantazme. Kantova filozofska revolucija je v spoznanju, da razumevanje sveta tudi vzpostavlja nujne povezave, ki jih človek lahko razume. Razumevanje sveta torej vselej že pomeni tudi razumevanje strukture samega razumevanja; pomeni razumevanje razumevanja. Naslanjam se na to spoznanje.
 
Resnično življenje je zato življenje v resnici. Od človeka je tako mogoče zahtevati le to, da vzdržuje pot življenja odprto. Vzdrževanje take poti je etično, zahtevno in naporno, obenem pa je nujni pogoj za nastajanje novih idej kolektivnega življenja.
 
Nove ideje kolektivnega življenja, ideje novega, drugačnega kolektivnega življenja so nujno zavezane resnici, ki jo razumem kot proces. Ne kot formulo, modrost, trditev ali intuitivni občutek. To je poseben proces, zelo poseben. Ne moremo ga misliti, če ne nastane prelom z zakoni sveta, kot pravi Badiou.
 
Tak prelom je dogodek. Zaradi njega steče proces, ki je resnica. Resnica je oblikovanje multiplicitete ali mnoštva. To je generični proces, ki ga ne določajo zakoni tega sveta, še najmanj pa ga določa ego.
 
Zanj pričuje subjekt, ne ego oziroma jaz. Govoril bom o njem in njegovem pričevanju.
0 Comments



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog