V kakšni državi torej

Ja, bilo je leta 1991, ko so nam obljubljali vse mogoče; pravzaprav ni čisto jasno, zakaj so obljubljali, saj jih ni nihče prosil, naj obljubljajo. Zdelo se je, kot da je obljubljanje v njihovi naravi, da torej ne morejo drugače. Politiki so tako govorili in delali sezname želja, kot da smo najstniki, nedoletna naivna bitja, pripravljena verjeti, kar nam pač rečejo oni zgoraj. In so nam govorili in govorili. Potem ni šlo vse navzdol, marsikaj pač. Podjetja so propadala, ker so jih razprodali in si polnili žepe, nastajala je nova elita, ohola in gospodovalna, rojevali so se tajkuni. Denar je bil vse pomembnejši, razvijal se je novorek in se odplazil vsepovsod. Ljudje so bili vedno znova nagovorjeni, naj kar sanjajo, češ da bodo nekoč zagotovo uspeli. Zgodovino so pisali na novo, nenadoma je bilo videti, da se svet postavlja na glavo. Partizani niso bili več partizani, temveč so postajali notranji sovražnik. Komunisti niso bili komunisti, temveč so bili monstrumi, zlovešča bitja, odgovorna za strašna nasilja nad sicer nedolžnimi ljudmi. Razcep je bil vse večji, vse pomembneje je postajalo, da zna človek zvito preračunavati, kaj se mu splača, kje je dobro biti, na katero stran se je treba postaviti; da bi uspel, kajpak. Grotesknost vsakdana je dopolnjevalo novo obljubljanje rasti in priganjanje ljudi, naj zdržijo še malo. Delavci so morali delati, ker je to v njihovi naravi, medtem ko je elita počela, kar se za elito spodobi. Poudarjanje pomena vrednot je bilo na sporedu skoraj vsak dan, državljani in državljanke so morali paziti na politično korektnost kot na punčico svojega očesa. Refleksije niso bili dobrodošle, humanistično teoretsko misel je nadomeščalo pragmatično ugotavljanje, kaj narediti za rast vsega. Kar je bilo še včeraj vsaj za silo podobno univerzalnemu, je postajalo prekleto in zaničevano. Zdaj ni časa za razmišljanje, treba je delati in biti aktiven, so govorili. Žargon vsakdanjega življenja je napolnjeval ušesa in spodbujal ljudi k prepričanju, da vsakdo lahko postane karkoli, če se le malo potrudi. Metod in tehnik za delo na sebi je bilo vse več, tiranija izbiranja je hromila vse več ljudi, ki niso mogli dojeti, da več izbir in več blaga ne povečuje blagostanja. Kljub temu je bilo na sporedu več istega, dokler se ni ves svet močno zasukal v desno. Kompas je kazal v eno samo smer, ki jo je bilo lahko ubesediti: Najprej naši! Pragmatičnost vsakdana, usmerjenost v desno in novi nacionalizem so predstavljali drugačne koordinate sveta, znotraj katerih je bilo celo na javnih mestih dovoljeno vulgarno govorjenje, pošiljanje ljudi v tri krasne in zmerjanje vaših. Ti so bili določeni arbitrarno in so se spreminjali, kot se spreminja moda. Podnebne spremembe niso bile pomembne, na vrsti so bile le včasih, ko se je izkazalo, da bi bilo koristno kaj reči o njih. Nikoli preveč, seveda, da ljudje ne bi bili panični ali da ne bi padla splošna morala. Ta ni bila na zavidljivi ravni, toda vselej se je bilo mogoče tudi sprenevedati.

Potem je prišla na seznam okrogla obletnica in znova so povprašali ljudi, v kakšni državi bi želeli živeti. Odgovori že znanih govorcev na vprašanje so bili pričakovani dolgočasni, nezanimivi in klišejski, torej prazni. Obljubili so več istega. Vnovič.