DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

V kakšni državi torej

6/24/2020

2 Comments

 
Ja, bilo je leta 1991, ko so nam obljubljali vse mogoče; pravzaprav ni čisto jasno, zakaj so obljubljali, saj jih ni nihče prosil, naj obljubljajo. Zdelo se je, kot da je obljubljanje v njihovi naravi, da torej ne morejo drugače. Politiki so tako govorili in delali sezname želja, kot da smo najstniki, nedoletna naivna bitja, pripravljena verjeti, kar nam pač rečejo oni zgoraj. In so nam govorili in govorili. Potem ni šlo vse navzdol, marsikaj pač. Podjetja so propadala, ker so jih razprodali in si polnili žepe, nastajala je nova elita, ohola in gospodovalna, rojevali so se tajkuni. Denar je bil vse pomembnejši, razvijal se je novorek in se odplazil vsepovsod. Ljudje so bili vedno znova nagovorjeni, naj kar sanjajo, češ da bodo nekoč zagotovo uspeli. Zgodovino so pisali na novo, nenadoma je bilo videti, da se svet postavlja na glavo. Partizani niso bili več partizani, temveč so postajali notranji sovražnik. Komunisti niso bili komunisti, temveč so bili monstrumi, zlovešča bitja, odgovorna za strašna nasilja nad sicer nedolžnimi ljudmi. Razcep je bil vse večji, vse pomembneje je postajalo, da zna človek zvito preračunavati, kaj se mu splača, kje je dobro biti, na katero stran se je treba postaviti; da bi uspel, kajpak. Grotesknost vsakdana je dopolnjevalo novo obljubljanje rasti in priganjanje ljudi, naj zdržijo še malo. Delavci so morali delati, ker je to v njihovi naravi, medtem ko je elita počela, kar se za elito spodobi. Poudarjanje pomena vrednot je bilo na sporedu skoraj vsak dan, državljani in državljanke so morali paziti na politično korektnost kot na punčico svojega očesa. Refleksije niso bili dobrodošle, humanistično teoretsko misel je nadomeščalo pragmatično ugotavljanje, kaj narediti za rast vsega. Kar je bilo še včeraj vsaj za silo podobno univerzalnemu, je postajalo prekleto in zaničevano. Zdaj ni časa za razmišljanje, treba je delati in biti aktiven, so govorili. Žargon vsakdanjega življenja je napolnjeval ušesa in spodbujal ljudi k prepričanju, da vsakdo lahko postane karkoli, če se le malo potrudi. Metod in tehnik za delo na sebi je bilo vse več, tiranija izbiranja je hromila vse več ljudi, ki niso mogli dojeti, da več izbir in več blaga ne povečuje blagostanja. Kljub temu je bilo na sporedu več istega, dokler se ni ves svet močno zasukal v desno. Kompas je kazal v eno samo smer, ki jo je bilo lahko ubesediti: Najprej naši! Pragmatičnost vsakdana, usmerjenost v desno in novi nacionalizem so predstavljali drugačne koordinate sveta, znotraj katerih je bilo celo na javnih mestih dovoljeno vulgarno govorjenje, pošiljanje ljudi v tri krasne in zmerjanje vaših. Ti so bili določeni arbitrarno in so se spreminjali, kot se spreminja moda. Podnebne spremembe niso bile pomembne, na vrsti so bile le včasih, ko se je izkazalo, da bi bilo koristno kaj reči o njih. Nikoli preveč, seveda, da ljudje ne bi bili panični ali da ne bi padla splošna morala. Ta ni bila na zavidljivi ravni, toda vselej se je bilo mogoče tudi sprenevedati.
Potem je prišla na seznam okrogla obletnica in znova so povprašali ljudi, v kakšni državi bi želeli živeti. Odgovori že znanih govorcev na vprašanje so bili pričakovani dolgočasni, nezanimivi in klišejski, torej prazni. Obljubili so več istega. Vnovič.
2 Comments
Delavec
6/25/2020 06:02:11 am

Kar se tiče proslave ob dnevu državnosti, zelo zanimivo bi bilo izvesti eno mini kulturološko raziskavo kako so te proslave zvokovno in vizualno pripravljene ob menjajočih se vladah. Toliko štiribarvne (bele, modre, rdeče in zelene) mehke sentimentalnosti in patetitke kot smo jo videli včeraj nismo videli že dolgo časa. Skupaj s slikami ‘srečnih’ heteroseksualnih družin pod trobarvnimi marelami z grbom.

V obdobju od leta 2013 pa do 2019 te proslave res niso bile videti take. Saj pravim, to je po svoje res zabavno primerjati. Že to ti pove nekaj malega o tem kje smo.

Reply
Andrej
6/25/2020 06:22:46 am

Gáspár Miklós Tamás, madžarski filozof:
Nacionalizem je nekoč bil emancipatorna, osvobajajoča ideologija, povezana z načelom samoodločbe narodov, s katero so se ljudje borili proti dominaciji imperijev. Princip nacionalizma je bil vključujoč. Njegova ideja je bila, da so narodi suvereni in da imajo znotraj iste kulture ljudje pravico sami odločati o svoji usodi. V 19. stoletju je bil nacionalizem progresivna sila, bil je del demokratičnega projekta, tudi boja proti imperijem. To, kar imamo danes, ni nacionalizem. To, čemur danes politiki pogosto rečejo domoljubje, je neki dekadentni fenomen, ki mu sam pravim etnicizem. Nacionalizem je temeljil na univerzalnosti – vsakdo je lahko postal del nacije, če je sprejel določene vrednote. Etnicizem pa danes pravi, da obstajajo skupine ljudi, s katerimi ne želimo živeti. Češ, ne moremo, smo drugačni, smo drugačni biološko, rasno in kulturno ter želimo, da ti tuji elementi zapustijo našo skupnost. In to je tudi značilnost fašizma.

Reply



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog