V Imenu Očeta

Lahko bi napisali kaj o tem, zakaj otrok (še posebej moškega spola) za zdrav razvoj potrebuje stabilno, zdravo in angažirano moško figuro. Seveda, z lahkoto. Za uvod misel znamenitega francoskega filozofa: če ste ujeti v sanjah Drugega, ste totalno v riti. Kdo je to napisal? Gilles Deleuze. In sam se zgolj podpišem. Sledi nadaljevanje.

Kdo je Veliki Drugi danes? Na kratko: sam neoliberalni svet. Kakšne so njegove sanje? Preprosto: to so sanje o totalni tržni konkurenci, sanje o svetu, v katerem ni družbe, ni alternative, so zgolj atomi, goli posamezniki, ki sanjajo, kar sanja Drugi. Torej so f*** up.
 
Moški, človek, ki je na moški strani, kot bi rekel Lacan, zaradi mene je lahko tam tudi vsaka biološka ženska, je bitje, ki je zmožno vnesti v svet nekaj nerazumljivega, obenem pa vztraja v drži, ki jo neki drugi francoski filozof, Alain Badiou, imenuje procedura resnice. Torej se ne drži nasveta, naj ljudem pripoveduje le to, kar radi slišijo.
 
Na kratko: moškega ne zanima vsenavzočnost Matere, osebe, ki poskrbi za Vse, ampak jo blokira, preprečuje, onemogoča. Ta moški je Oče.
 
Deluje v Imenu očeta. Deluje tako, da vedno znova opozarja, da se ljudje dobesedno borijo, da bi bili podložniki. Borijo se za podložništvo, kot da je v tem njihova odrešitev, kot bi dodal Deleuze. Oče, prav nasprotno, ne prepoznava odrešitve v podrejanju in iskanju razlogov za podrejanje, češ da je svet tak, da človek mora biti podrejen.
 
Sinu zato daje lekcijo; hčerki tudi. Tvoja domnevna identiteta, to, česar se oklepaš, obenem pa verjameš, da je tvoj pravi jaz, je zgolj meja, je šele začetek. Preseči ga moraš. Postati moraš oseba, zmožna za ljubezen, ki ni nikoli ljubezen do gospodarja; ne obstaja gospodar na tem svetu, ki bi ga bilo vredno ljubiti in se mu podrejati, pa magari za eno samo minuto. To je ljubezen do drugega človeka onkraj njegove domnevne identitete, je ljubezen do resnice, ne do imaginarijev, elite, povzpetnikov, simulakrov in simulacij.
 
Vsaj od Odiseja naprej vemo, kakšno lekcijo potrebuje otrok od Očeta. Potrebuje lekcijo, s pomočjo katere dojame, da se mora odreči sebi, da mora znati postati nihče, nobody. Da se ne pusti zaslepiti tem, ki ga nagovarjajo, naj se jim pridruži, ampak se mora naučiti videti in razumeti druge realnosti, drugačne svetove. Da se mora naučiti postati subjekt v pristnem pomenu besede.
 
Ki ga je tako dobro ubesedil Deleuze, ko je zapisal, da so filozofija, umetnost in znanost trije načini, kako človeški možgani postanejo subjekt. Oče torej vzgaja sina in hčer za ljubezen do drugačnih svetov, za filozofijo, umetnost in znanost.
 
Vzgaja v duhu tega, kar je tako navduševalo Nietzscheja, ki je spoznal, kaj pomeni živeti. Oče vzgaja za življenje.
 
In kaj je življenje? Je potrjevanje samega življenja kot čistega kaosa. Vzgajanje za potrjevanje življenja zato pomeni, da človek, ki potrjuje, afirmira, ne prilagaja samega sebi temu, kar obstaja, pač pa, prav nasprotno, osvobaja to, kar živi in hoče živeti. Kar obstaja, je namreč velikokrat zgolj simulacija življenja, je zgolj njegov bedni ponaredek, namenjen trgu in prodaji.
 
Zadnje lekcija, ki jo da Oče sinu in hčerki, preden odideta v svet, je tale. Ne prilagajajta se temu, kar domnevno obstaja, ampak raje ustvarjajta nenavadne, posebne, izjemne geste, besede in stavke. Ustvarjajta jih inteligentno, tako, da jih bo mogoče uporabljati v vsakdanjem življenju in ga spreminjati. Na tem svetu namreč nista zato, da se prilagajata, na tem svetu sta, da ustvarjata novo.
 
Zaradi te lekcije ju nihče ne bo mogel pokoriti, si ju podrediti, saj bosta nepodkupljiva, usmerjena k neskončnosti, ne h končnosti tega mizernega sveta.
 
Otroka, vzgojena v Imenu očeta, stojita vse življenje na levi. Natanko zato, ker ne obstaja levičarska vlada, kot je nekoč rekel Deleuze. In zakaj ne obstaja? Ker levica nima nobene zveze z vladanjem, ki pomeni rabo moči in upravljanje. Ima pa so veliko zveze z potrjevanjem življenja, s katerim ni mogoče upravljati, kar je zato čisto nekaj drugega.