V dobri družbi

Voda nosi sanjavca, ki ne želi biti sam. Želi biti v dobri družbi. Včeraj je pripotovala iz tujine starejša hčerka. Domov. Za praznike. K družini, ki se tako vnovič zbira. Jutri pripotuje še druga, mlajša. Potem bomo nekaj časa skupaj. Ne bomo ubrano prepevali, ne bomo besno nakupovali po trgovinah, ne bomo šli v cerkev, bomo pa skupaj. Verjamem, da bomo skupaj na poseben način. Ne mislim, da bo boljši kot pri drugih ljudeh, saj je dovolj, da bo poseben. Vprašal sem mater treh otrok, kako se počuti ženska, ko izve, da je noseča. Odgovorila mi je, da jo preplavi občutek, kot da je v bližini boga. V sebi nosi življenje nekoga drugega in ga hrani. Varuje ga in mu omogoča razvoj. Sam nikoli ne bi bil za splav otroka, ki bi ga spočel. Zakaj to pripovedujem? Ker je tako dobro biti skupaj na poseben način.

Najini otroci so dovolj veliki, da jih ni treba ščititi pred zlom tega sveta. Neodvisno od naju živijo v njem. Starejša hči, Danaja, prav v teh dneh organizira mednarodno konferenco s področja nevroznanosti in kognitivne znanosti, pogovarja se s Clarkom in Fristonom, da bi imela uvodni predavanji. S sinom sem se oni dan pogovarjal o tem, kdaj lahko postane izredni profesor na univerzi, v prihodnosti bo verjetno nekaj časa gostujoči profesor na neki ameriški univerzi. Mlajša hči, Minea, ne gre po stopnjah starejših sorojencev, ampak utira svojo pot v svet znanosti. In tega ne pišem, ker bi hotel hvaliti njih ali celo sebe, temveč zato, ker mi sočasno v glavi odzvanjajo besede številnih ljudi, ki sem jih srečal v svojem življenju in so mi, vselej nekoliko zviška in arogantno, tako ali drugače dopovedovali, česa vsega človek ne more doseči, narediti, katerim ciljem se je treba odpovedati, da ne postane utopični sanjač.
 
A prav sanjavec je dobro biti. Ali kot bi rekel Gaston Bachelard: človek je misleče bitje, bitje sanj, volje in odprtosti. Dodajam: je bitje domišljije, imaginacije, tega, kar simbolizirata voda in ogenj. Potem globine sveta niso strašljive in od višine se ne zvrti. Dogaja se nekaj čisto drugega. Človek se spreminja, kot se spreminja ogenj. In oddaja toploto, da so je deležni tudi drugi ljudje. Taka je narava dobre družbe. Taka je dolžnost vsakega človeškega bitja.
 
V dobri družbi človeško bitje spreminja svoj odnos do sveta, samega sebe in boga. Spreminja svoj pogled na svet, če lahko tako rečem. In postaja boljši človek. Postaja skromnejši. Zlasti pa postaja bolj topel in odprt; postaja kakor ogenj. In dobro je, ko je odprt, kajti sam kozmos, v katerem živimo, je tak, da v njem končno dojamemo, kaj pomeni gledati na svet onkraj svojega narcizma.
 
Gledati na sebe in druge ljudi onkraj narcizma pomeni ljubiti vse živo. Pomeni to, kar je zapisal Bachelard: svet hoče, da ga vidimo; jezero je veliko, mirno oko. Njegove globine nas osvežijo, zato smo sposobni vnovič oživiti jezik, ki ga uporabljamo. Da smo še naprej sanjavci in ogenj obenem.
 
Moj um uživa v nepričakovanem, ki je kakor vrelec (spring) in pomlad (spring) sočasno. Zlasti v dobri družbi, ko domišljija uživa v radosti, ki jo ustvarjajo medsebojni odnosi. Takrat je vsaka pokrajina sanjska izkušnja.
 
Zahvaljujem se najinim otrokom, da sem lahko v najboljši družbi, da je pomlad sredi zime, da je mladost, da je domišljija, da so globine in da je to, kar imenujemo večno. Da sem lahko še naprej sanjavec, ki odkriva neskončnost in globine sveta. Da sem kakor ogenj, ki nikoli ni sam zase, ampak je vselej za druge.