Uživanje v antikapitalizmu

Pandemija koronavirusa je nastala zato, ker nas hočejo oblastniki nadzorovati in izkoriščati. Predstavlja katastrofo, toda ta je načrtovana, vodena od zgoraj, je namerna in zlonamerna, saj nas nameravajo poleg vsega še zdesetkati, to pa hočejo, ker nas je preprosto preveč na tem svetu. Odločno smo zato proti takemu oblastnemu delovanju in smo za svobodo, ki nam jo omogoča kapitalizem. Kaj pa je še bolj svobodnega, če ni svobodno izražanje mnenj, prosto oblikovanje svojih identitetnih profilov v virtualnih svetovih, kjer smo lahko kdorkoli, rečemo karkoli, počnemo karkoli in se srečujemo s komerkoli kadarkoli? Kdaj so bili ljudje v preteklosti tako svobodni, kot smo danes? Nikoli. Svobode torej ne damo, ne bomo popustili v prizadevanjih, da bi bili ljudje še naprej svobodni, kolikor so sploh lahko.

Modno je biti za kapitalizem in modno je biti proti njemu. Številnim ljudem omogoča lagodno življenje, eliti še zlasti, proizvede veliko dobrin in ponuja ogromno storitev, človek ima kar težave, ko izbira med dobrinami, da bi zadovoljil vse želje in potrebe. Torej ga je treba hvaliti in podpirati, da bo vse raslo in bo vsega še veliko več. Ima tudi težave in včasih zaide v krize, toda te so predvidljive in napovedljive, zato moramo biti prizanesljivi do njega. Navsezadnje omogoča in celo podpira tudi kritično mišljenje, ustvarjalnost ljudi in delovanje zunaj danih okvirov; noben sistem družbenega življenja v zgodovini ni zmogel česa podobnega.
 
Ko torej vse seštejemo in odštejemo, si moramo priznati, da je kapitalizem kar v redu, poleg tega pa se tudi nenehno izboljšuje in razvija, kar pomeni, da bo jutri še bolj v redu. Na skrivaj ali pa tudi povsem javno in odprto lahko uživamo v kapitalizmu in v njegovem kritiziranju, lahko ga napadamo, zmerjamo in smo kakorkoli proti njemu. Obstaja cela industrija antikapitalizma, ki ga podpira na veliko in kuje dobičke (sic!). Podpira tudi uživanje v antikapitalizmu, ki je del množice užitkov, brez katere kapitalizma sploh ne bi bilo.
 
Kako torej biti del kapitalizma in obenem razmišljati o njem na način, ki ga ne reproducira? Ali je to sploh mogoče? In ali si kdo zares želi, da bi bilo to mogoče?
 
Mogoče je, in sicer zato, ker si lahko predstavljamo vsakdanjega človeka, ki živi navadno življenje, uboga državo in se drži zakonov, kot bi rekel Kant, obenem pa razmišlja o vsem, kar počne, razmišlja pa tako, da si zastavlja vprašanja, na katera skuša odgovoriti.
 
Zastavljanje vprašanj je pomembno že zato, ker se človek v povprečju prvih dvajset let življenja navaja na to, da zastavljajo vprašanja njemu, vzgojitelji, starši, zlasti pa učitelji, on pa mora odgovarjati. Ni nujno, da se nauči zastavljati dobra vprašanja. Ko se to vendarle zgodi, je možno, da se mu drugi ljudje posmehujejo in ga razglasijo za premaknjenega čudaka. Vsakdanja izkušnja je zato preprosta: ne razmišljaj preveč.
 
Paradoks je več kot očiten. Ljudje naj razmišljajo s svojimi glavami, naj bodo kritični misleci in ustvarjalni delavci, vendar ne preveč. Vprašanje je prav tako na mestu. Kako lahko kritično razmišljaš, a ne preveč? Kaj bi bilo preveč kritičnega razmišljanja?
 
Kritično razmišljanje po definiciji terja metakognicijo in nov, drugačen pogled na realnost oziroma to, kar jo tvori. Kdor tako razmišlja in deluje skladno s svojim razmišljanjem, ne more smiselno podpirati kapitalizma. Le da je kapitalizmu zanj popolnoma vseeno.