Užitek lenarjenja in vrednost življenja

V resnici ne vemo, kdo smo. A tega si zlepa ne priznamo. Demitologiziranje samega sebe je zato dobra vaja v življenju. To je vaja v sprehodu skozi svojo nečimrnost in je vaja v potovanju skozi svoje trpljenje, ki ga povečuje priganjanje k delu. Je vaja v preiskovanju svojih laži, načinov, kako lažemo sebi in drugim. Je vaja v priznavanju lastne nevednosti, pretvarjanja, manipuliranja. Je vaja v preseganju lastne sebičnosti in egoizma. Je zahtevna vaja, težka, naporna vaja. In je nujno potrebna vaja.

Priporočam, da ljudje govorijo resnico, ker je ves stres posledica laganja (Brad Blanton, Radical Honesty, str. 53).
 
Resnično, govorijo nam, da je slovenski zdravstveni sistem v slabšem stanju, kot si sploh kdo predstavlja, ne povedo pa nam resnice, stanja ne orišejo in ne pojasnijo, zakaj je tâko, kakršno domnevno je.
 
Podobno je v življenjih ljudi. Dolgo molčijo o resnici, obstaja zamolčana resnica, trpijo in si domišljajo, da bo resnica, če bi bila izrečena, prizadela druge ljudi. Sami so prizadeti zaradi skrivanja in laganja, a se tolažijo, da je vse skupaj za silo v redu.
 
Ni v redu, nimajo prostora, da zajemajo sapo s polnimi pljuči, da se osvobodijo kognitivnega in čustvenega smetja. Ni v redu, ker so pod stresom, ker vedo, da lažejo, in si gredo na živce. Ni v redu, ker vedo, da niso dovolj moralni, da so premalo pogumni, da bi povedali resnico, ki jo poznajo. Ni v redu, ker vedo, da jih lahko osvobodi samo resnica in nič drugega kot resnica. Ni v redu, ker brez resnice nimajo prostora za svobodno gibanje. Ni v redu, ker vedo, da so zaradi laganja vklenjeni, da imajo verige na nogah, kot jih imajo prebivalci Platonove votline. Ni v redu, ker nenehno garajo in se skrivajo pred lastnimi mislimi, občutki in čustvi. Ni v redu, ker natanko vedo, kaj se dogaja, a vztrajno molčijo. Ne priznajo si, da čutijo, kar čutijo. Ne priznajo si, da se v njih porajajo ta in ta čustva. Ne priznajo si, da obstajajo nove, boljše ideje, novi, boljši načini, kako kaj narediti v življenju, da bo zares dobro, ne pa zgolj produktivno in učinkovito. Kot ne bi želeli dobrega, kot bi želeli še naprej smetje in kot bi želeli še naprej živeti v sranju, ki ga proizvaja priganjanje k delu. Kot bi želeli simulacije realnosti in simulakre, vtise o uspešnosti namesto resnične uspešnosti. Kot bi želeli videze in vtise in domneve in iz zraka potegnjene naključne razlage, za katere bi morda lahko rekli, da so jim všeč, čeprav so največkrat votle in zgrešene.
 
Toda videz uspešnega življenja je za uspešno življenje tako, kot je jedilnik za obrok (Blanton, str. 55). Je zgolj videz, ni pa resnični obrok.
 
Potem se nekaj zgodi.
 
Zgodi se nenadoma, nepričakovano, na primer nekega jutra. In v trenutku se zavedate, da vam je nekaj popolnoma jasno. Da je jasno kot beli dan. Da ni več sprenevedanja in pripovedovanja laži. Da hočete biti pošteni in iskreni. Da želite uporabljati jezik za pripovedovanje resnice, ne pa za zgodbe, za katere ste vse življenje upali, da bodo komu všeč.
 
Človek končno lahko govori resnico in jo živi. Ne spreneveda se več, ne manipulira, ne laže. Tak človek je dokončno osvobojen. Ni svoboden tako, kot navadno mislijo ljudje, ki verjamejo, da je svoboda v možnosti izbiranja med belo in modro kravato. Ne, svoboda je v pripovedovanju resnice in v življenju resnice.
 
Blanton ima prav, ko poudari: Tretja stopnja govorjenja resnice se pojavi, ko priznate, da to, kar ste, ni tisto, za kar ste se pretvarjali, da ste (prav tam, str. 68).
 
Resnica ima torej smisel, če z nečim prenehamo, prekinemo. To je tako, kot bi za hip ustavili življenje. V resnici pa tega ne upamo narediti.  
 
Resnično, tako zelo se nam mudi in tako zelo uživamo v krivdi, da premalo delamo in smo premalo storilni, da je knjiga z naslovom Hanging Out: The Radical Power of Killing Time, spisala jo je Sheila Liming, izšla pa je te dni pri založbi Melville House, ne le hvalospev užitku lenarjenja, saj je predvsem zagovor vrednosti človeškega bitja, ki ga nora logika neoliberalnega priganjanja k delu zmanjšuje iz dneva v dan, kar pomeni, da se ljudje počasi spreminjamo v še bolj ubogljive mašine, ki se priganjajo k delu, češ da je to edina vredna stvar v njihovem življenju.