Utrujenost duha v času pandemije

V študentskih letih sem dobil veliko izkušenj iz skupinskega dela, ki je bilo takrat novost, uvožena iz ZDA: encounter groups; govorili smo o skupinah za vadenje senzitivnosti ali medsebojne pozornosti (awareness groups ali training groups). To so bila skupinska srečevanja zelo različnih ljudi, na katerih smo drug drugemu pripovedovali o – sebi. Ne o vremenu, politiki, fuzbalu ali modi, temveč o sebi, o svojih občutjih, čustvih, doživetjih, o svojih idejah, celo o svojih problemih in izzivih, pred katerimi se je kdo znašel. To so bila srečanja, na katerih sem doživel veliko preproste človeške bližine, medsebojne naklonjenosti in razumevanja, sprejemanja in potrjevanja. Danes so morda taka skupinska srečanja pomembnejša, kot so bila takrat, kajti vsakdanji zdravi razum intuitivno ve, da je duh številnih ljudi utrujen, da je osamljenosti veliko in notranjega miru, podprtega z občutenjem smisla, malo. Znanost potrjuje zapisano in strokovnjaki predvidevajo, da bo v prihodnosti veliko ljudi potrebovalo taka skupinska srečevanja, če ne bodo želeli tvegati, da jih pomanjkanje smisla, utrujenost duha in osamljenost popolnoma strejo. Socialni in družbeni učinki pandemije so namreč veliko resnejši, pomembnejši in obsežnejši, da bi jih reševali z vrnitvijo v normalnost. Ljudje že tako ali tako potrebujemo srečevanja in strukture, znotraj katerih premagujemo osamljenost, depresivno občutenje življenja, ki je brez smisla, in se skupaj upiramo mehanizmom, zaradi katerih se nam včasih zdi, da je brez veze živeti še naprej, pa naj bo to zaradi starosti in strahu pred umiranjem, zaradi bolezni, nenehnega stresa ali zaradi travmatičnega doživljanja življenja. Nihče ni povsem imun pred tragičnim občutjem življenja, zato bomo v obdobju po pandemiji močno potrebovali srečevanja za posttravmatsko rast, osebno zorenje, krepitev duševnega zdravja in celjenje simbolnih ran. Skupni prostori srečevanj, encounter groups, bodo zopet zelo dobrodošli, kajti očitno je, to pa potrjujejo tudi raziskave, da se v zadnjem letu trgajo vezi med ljudmi, da so številni ljudje veliko bolj osamljeni, kot so bili pred pandemijo, da so izgubili stike z občestvom, da so bolj medsebojno odtujeni in bolj prestrašeni oziroma tesnobni. Raziskave prav tako dokazujejo, da so številni ljudje prepričani, da občutki tesnobe, osamljenosti in izoliranosti po pandemiji ne bodo kar čez noč čudežno izginili, saj se tudi pojavili niso, kot da so padli z neba z dnem, ko je bila razglašena pandemija. To so ljudje, ki jih je pravzaprav strah vračanja v tako imenovano normalnost, saj ta prinaša in celo krepi občutke, da so sami, da nimajo nikogar okoli sebe za dobre pogovore, da so tesnobni, da jih je strah prihodnosti, da so negotovi in vznemirjeni. Praznični dnevi, ki se začenjajo z današnjim velikim četrtkom, pa potrjujejo še neko drugo spoznanje, ki potrjuje zapisano.

Potrjujejo spoznanje, da je lahko življenje brez vere tudi življenje brez tesnih vezi z drugimi ljudmi, brez druženja in brez skupnega smisla. V obdobju pandemije se je tako izkazalo, da je nenehna pozornost na število okuženih, obolelih, zdravljenih in mrtvih, neprestano opozarjanje, da so ljudje krivi za širjenje virusa, ker se ne znajo primerno obnašati, prilivanje olja na ogenj depresivnosti, osamljenosti, dezorientiranosti, vznemirjenja, tesnobe in izčrpavanja.
 
Resnično, nihče ni znal ali zmogel nagovoriti ljudi v duhu encounter groups, ki je postal organski del mojega življenja že, ko sem se kot študent udeleževal srečevanj, ki so me dodobra preobrazila. Upam si reči, da natanko v smislu, ki bo v teh prazničnih dneh pogosto omenjen, a napačno razumljen: krst v duhu.