Ustvarjanje, delo in inkluzija

Fred je bil nevrolog. Vedel je, da talking cure deluje. Danes še bolj kakor v njegovem času vemo, zakaj deluje. Ker se s takim pogovarjanjem možgani učijo, njihovo učenja pa pomeni spreminjanje anatomije nevronskih mrež. Zlasti se učijo novega glede tega, kar imamo lahko ljudje med seboj. Na tem ni ničesar magičnega. Vse se dogaja zaradi plastičnosti možganov. Z govorjenjem torej dobesedno spreminjamo možgane, zato je pomembno, kaj rečemo in kako se pogovarjamo. Veliko ljudi pa mi pove, da se ne pogovarjajo niti s partnerji in prijatelji. Včasih imam tako občutek, da se nekateri ljudje sploh ne pogovarjajo med seboj. Da zgolj komunicirajo in si pošiljajo sporočila.

Nadaljujem s počasnim branjem knjige, ki prinaša izmenjavo idej med Adornom in Horkheimerjem. Tokrat jemljem v pretres idejo, ki jo zagovarja Horkheimer: dolgoročno se [družbene, op. cit.] zadeve ne morejo spremeniti; možnost regresa je vselej tu. To pomeni, da moramo zavrniti marksizem in ontologijo. Na koncu ne ostane niti dobro niti slabo, toda slabo ima več možnosti, da preživi. Kritični um se mora osvoboditi marksizma, ki pravi, da bo vse v redu, če postane socialist. Od človeštva ne moremo pričakovati ničesar drugega kot bolj ali manj neuporabne različice ameriškega sistema.
 
Strinjam se, da je vrnitev v barbarstvo vselej mogoča in da je patetično zaklinjanje, da se nikoli več ne bi zgodil holokavst. Slabo ima več možnosti preživetja, ker je dobro tako težko narediti. Velja za vsakega posameznika in za družbo kot celoto. Za uničevanje je treba le malo časa in napora, pa so slabe posledice dolgotrajne, medtem ko je treba za dobro garati, pa še ne moreš biti prepričan, da bo imelo dobre učinke.
 
V razviti družbi, v kateri bi kljub vsemu znali odpraviti nesmiselne in absurdne dejavnosti, bi ljudje zlasti delali bistveno manj, kot delajo danes, morda uro ali dve na dan, pa še to bi počeli samo zato, ker je človek narejen za aktivnosti, ne za neskončno lenarjenje, ki bi bilo enako nesmiselno in absurdno, kot je danes delo številnih delavcev; veliko smiselnega in potrebnega dela bi kajpak opravili roboti.   
 
Strinjam se tudi, da je človek narejen za delo in da je dobro, če dela in je produktiven. In da je dobro, če dela tako, da je osvobojen od dela, kot ga v glavnem poznamo danes, tj. od dela, ki je namenjeno akumuliranju ali kopičenju in potrošnji. Nikoli v zgodovini človeštva tako ni bilo mišljeno, da je človek svoboden, da kopiči; v tem pravzaprav sploh ni nobene svobode, ampak je zgolj prisila. Začetek človekove svobode je zato v tem, da človek nima nobene potrebe, da bi kopičil.
Ima pa naravno potrebo po ustvarjanju. Potreba po ustvarjanju ali potreba po kreativnosti je zanimiva predvsem zato, ker je nujno zavezana univerzalnemu principu, s pomočjo katerega lahko mislimo novo.
 
Novo v danem po definiciji (še) ne obstaja. Horkheimer se temu spoznanju približa s trditvijo, da se zavzema za kaotično, za to, kar še ni vključeno. Njegova izjava je prav nasprotna od sodobnega zatrjevanja, da potrebujemo več inkluzivnosti in vključevanja – zlasti ljudi s posebnimi potrebami. V nekem smislu je to seveda trivialno res (ljudje imajo pravico do dela, do služb, do sodelovanja pri družbenem življenju, do soodločanja …), vendar moramo biti pozorni natanko na to, kar izhaja iz Horkheimerjeve trditve.
 
Novo namreč še ni vključeno. Ne more biti, kar je logično. Novo bo nastalo. Ustvarjanje novega pomeni odpiranje nove možnosti, nove priložnosti za karkoli. Ker pa nas zlo ne sme pritegniti, je novo učinek ustvarjanja, ki pomeni človekovo etično dejavnost, njegovo podrejanje etičnosti ali univerzalnosti. Nikoli pa ne moremo biti povsem prepričani, da novo ne bo prineslo nekaj slabega.
 
Novo torej ne more in ne sme biti različica istega, ker je isto ujeto v mehanizme, ki vzdržujejo nepravičnosti, neenakosti, celo nemoralo in izkoriščanje. Torej mora pomeniti prekinitev.
 
Na koncu se rodi še vprašanje. Kaj bi ljudje počeli s prostim časom, če bi bili vsi vključeni v občestvo, v katerem ne bi bilo treba delati na načine, ki prevladujejo danes?
 
Morda bi se zelo veliko pogovarjali. In spreminjali anatomijo svojih možganov.