Uspeh v življenju

Po nedeljskem kosilu se je vnela debata. Razpravljali smo debeli dve uri in skušali odgovoriti na nekatera vprašanja. Kaj pomeni uspeti v življenju? In zakaj to sploh kaj pomeni, zakaj naj bi kaj pomenilo, zakaj se zdi, da mora pomeniti, da človek preprosto mora uspeti? Od kod prepričanje, da delo vodi k sreči, da ta nekako kar pride čez nekaj časa, če jo človek išče? In čemu vztraja prepričanje, da je pri vsem tem potrebno še nekaj trpljenja, ne preveč kajpak, da je trpljenje nekako notranje, intrinzično povezano s srečo? Da kdor ne trpi čisti malo, ne zasluži sreče, da si je zanjo treba prizadevati, da je treba trdo delati? Da je treba trdo delati v globalni vasi, v globalnem svetu, v katerem prevladuje knowledge economy, ekonomija znanja, kar naj bi pomenilo, da je poleg sreče in trdega dela zelo pomembno tudi znanje. Taka vprašanja so še pomembnejša in aktualnejša v obdobju, v katerem zaradi pandemije milijoni ljudi trpijo, številni so umrli, mnogi bodo nosili posledice virusa dolga leta, medtem ko elita raja, čudežno bogati in si privošči zabavo za zabavo, kot da živi v raju. Kaj se dogaja?

Spominjam se socialističnih časov, da so nam otrokom odrasli nenehno prigovarjali, naj se učimo, in dodajali, da bomo šli sicer delat v tovarne. In smo se učili; tudi Tito je rekel, naj se učimo in učimo in še več učimo. Morda je kdo celo verjel v srečo, vsekakor pa se je zdelo, da so bolj učeni ljudje tudi premožnejši in da je dobro biti premožen, da torej ni dobro oditi v tovarno ustvarjat vrednost.
 
Danes še bolj kot takrat velja, da se je treba učiti in da je visoka izobrazba pot k uspehu, da so izobraženi ljudje polni kompetenc, med katere sodi tudi kritično razmišljanje.  
 
Naivnost takega razmišljanja je sicer očitna, toda ne v ideološkem polju. V njem se resnično zdi, da pametni ljudje kritično razmišljajo in so uspešni v prizadevanjih, da so podjetja uspešna in profitabilna. Da je torej za profite potrebna visoka izobrazba, obogatena s kritičnim razmišljanjem, in da so naši vzorniki.
 
Vzorniki so torej pametni, izobraženi, kritično razmišljajo in so uspešni. Sklep: torej morajo biti tudi srečni.  In čisto mogoče je, da je kdo izmed njih tudi zares srečen. Realnost večine ljudi je precej drugačna.
 
Ljudje, navadni ljudje, sleherniki, prav zdaj tudi v najbogatejših državah varčujejo pri hrani, ker se draži, varčujejo z energijo, ker se draži še veliko bolj, obenem pa jih zasipavajo z novorekom, da človek lahko doseže vse, če se le malo potrudi, da je torej vse mogoče.
 
Seveda. Če je elektrika dražja, se z njo pač ne ogrevaš ali pa si januarja v stanovanju v bundi. Kaj pa je to takega? In če je hrana predraga, ješ iz dneva v dan toast in popiješ nekaj vode. Imaš močno voljo, zato si pritrguješ od ust, da imajo otroci, za katere moraš skrbeti, dovolj za pod zob. In obenem varčuješ z denarjem, kjer je le mogoče, ker veš, da je do plače še šestnajst dni, z denarjem pa si že skoraj pri koncu.
 
Vzorec je starodaven. Ljudje se trudijo imeti močno voljo, delajo in varčujejo, a namesto sreče se plazi naokoli obup. Ne le, da ni od nikoder sreče, prevladuje brezbrižnost, človek ima občutek, da se zlasti elita ne zmeni za nikogar, ker je tako polna sebe, da jo razganja.
 
Ljudje bodo sicer dobili od države nekaj drobiža, da pokrijejo račune za energijo, toda nikjer ne piše, da se bodo ti znižali. Skoraj fevdalne značilnosti sodobnega kapitalizma, če lahko parafraziram Varoufakisa, namreč pomenijo tole: življenje bo vse dražje, elita bo še naprej rajala, številni ljudje bodo preobremenjeni, nekateri prav z iskanjem sreče, kapitalistični novorek bo priganjal ljudi, plače delavcev pa se ne bodo dvignile, ker bi sicer profiti padli.   
 
Profiti seveda ne smejo pasti, zato bodo, že zaradi inflacije, padale plače. Elita se bo še naprej šolala na dragih elitnih šolah, ker bo vztrajalo prepričanje, da so pametni ljudje boljši od drugih in da je zanje rezervirano, da vodijo uspešna podjetja in uspešno državo.
 
Le da je resnica bistveno drugačna.