Usmerjenost življenja

Ne obstaja pomen, če ga ne delimo z drugim človekom. Ne obstaja zato, ker vselej že pomeni delitev eksistence oziroma dejstva, da obstajamo (prosto po Jeanu-Lucu Nancyju). Nobenega dvoma ni, da je name naredil močan vtis tudi francoski filozof Jean-Luc Nancy. Njegovo razmišljanje o naravi človekove svobode me je močno pritegnilo in je vir navdiha še danes. Filozof namreč razume svobodo na prav poseben način. Najprej zavrne idejo, da je popolnoma svoboden le Bog kot neskončen, potem pa naredi korak naprej. To je korak, ki bistveno preusmeri razmišljanje o svobodi končnega človeškega bitja. Če bi bil zares svoboden le Bog kot neskončen, pravi Nancy, potem bi bil vsak človek, ki je nujno končno bitje, le nekakšna ovira znotraj njega. Izkušnjo svobode ima lahko le posameznik, in sicer natanko kot končno, omejeno bitje, saj neskončno preprosto ne more biti. To bitje tako ne pomeni omejevanja Božje svobode, kar je logično, temveč je svobodno prav zato, ker je omejeno in končno. Kot tako je namreč nujno v odnosu do drugega omejenega in končnega človeškega bitja, obenem pa je tudi v odnosu do neskončnega polja, v katerem živita in obstajata oba. Descartesovo razmišljanje o človekovem nujnem odnosu do Boga dobi s tem izvrstno nadaljevanje, in sicer v obliki ideje, da je človek nujno v odnosu do neskončnega in se prek vsakega drugega človeka naslavlja na neskončno. Ne na nekaj v neskončnem, temveč na neskončno. Človekova izkušnja svobode je s tem neomejena, to pa ravno ne pomeni, da lahko reče, da lahko dela, kar hoče. Paradoks.

Človek je pogoj svobode drugega človeka. Ker je torej drugi človek pogoj moje svobode, skrbim zanj, tudi če ga ne poznam, tudi če je popoln tujec. Sem gostoljuben in sprejemam ga kot gosta. V tem je bistvo svobode. Omejuje me na vseh koncih, sicer ne morem biti gostoljuben.
 
Gostoljubnost je način, kako sem izpostavljen goli eksistenci, kot pravi Nancy. Izpostavljenost pomeni, da ne morem najti nobenega kraja onkraj eksistence, kamor bi postavil svojo nogo, da bi imela moja eksistenca trdno oporo pod nogami. V radikalnem smislu sem brez opore, moja eksistenca je brez nje. Izpostavljen sem neskončnosti.
 
Oporo sicer lahko iščem, ker verjamem, da jo potrebujem, in jo lahko tudi najdem: v političnem gibanju, v drugem človeku, v partiji, v Bogu … V resnici pa je ne potrebujem.
 
Svoje bivanje na tem svetu razumem kot odprtost gole eksistence, ne le kot svojo odprtost, kot odprtost mojega jaza ali moje osebnosti. Nobene opore nima, zato je niti ne iščem. Vztrajam v odprtosti.
 
Bivanje v odprtosti je zelo zahtevno. Laže je prilagajati se zahtevam ali pričakovanjem drugih ljudi, laže je streči tem, ki so na lestvici nad menoj in nekaj zahtevajo od mene. Je laže, ni pa tudi izpolnjujoče.
 
Izpolnjuje me bivanje v odprtosti z drugim človekom, ki biva v odprtosti. Tako izpolnjevanje napolnjuje mojo eksistenco s pomenom in smislom. Tako življenje ni usmerjeno k ciljem, ki bi jih hotel doseči. Pravzaprav sploh ni usmerjeno nikamor.
 
Eksistenca je mogoča je kot koeksistenca, zaključi Nancy. Končno sem se naučil koeksistirati.