Uresničevanje sebe v obdobju virusa

Francoski filozof  Jean-Luc Nancy je te dni spisal dober komentar, ki izriše koordinate našega trenutnega življenja v izolaciji in izpostavi poudarek, ki ni pomemben le za obdobje, v katerem smo se znašli, temveč je pomemben tudi dolgoročno, za našo bodočnost. Naslov njegovega prispevka je zelo zgovoren: Komunovirus (Communovirus). Beseda je kajpak nova, še nikoli je nihče ni uporabil, ker tako rekoč niti ni bilo priložnosti za kaj takega. In je zelo na mestu, kar pomeni, da je koristna in uporabna. Življenje z novim virusom nas namreč potiska v skupno izolacijo in nas dobesedno sili k iskanju novih skupnih oblik življenja, saj socialna in družbena človeška bitja zelo težko prenašamo izolacijo. Ponuja se nam nova priložnost, da začutimo in dojamemo, kaj pomeni biti socialno, družbeno bitje, ki želi živeti skupaj z drugimi bitji.

Filozof zato razume novi koronavirus kot poseben virus, za katerega ni čisto nepomembno dejstvo, da prihaja iz komunizma. Seveda je to prispodoba, alegorija, ki pa ima vendarle zelo dober pomen, ki ni samo metaforičen.
 
To je namreč zelo konkreten, otipljiv virus, ki nas ogroža, vendar nas obenem tudi povezuje, in sicer na nove načine. Ironično je, da prihaja k nam z vzhoda, iz države, ki se imenuje komunistična. Ne smemo kajpak pretiravati, saj virus v resnici nima nobene zveze s komunizmom in tudi Kitajska je vse prej kot komunistična država, čeprav se tako imenuje. Saj se tudi Severna Koreja imenuje demokratična, pa nihče ni tako nor, da bi verjel, da je res taka.
 
Nove možnosti za skupno življenje imajo star temelj, o katerem ni pisal le Platon, saj je pisal tudi Marx, pišejo pa še številni drugi avtorji, ki verjamejo, da je človek bitje, ki v sožitju z drugimi ljudmi uresničuje svoje potenciale. In uresničuje jih na poseben način, ki je univerzalen; ne uresničuje jih tako, da skuša v tekmi z drugimi nakopičiti čim več blaga, premoženja in denarja, da bi uresničeval svoje sanje. Ne, zgodba z uresničevanjem sebe je precej drugačna.
 
Nancy: uresničevati svoje potenciale pomeni postajati učinkovit, pomeni obstajati, živeti na unikaten način. To je zelo preprosta in dobra definicija, ki nam bo v nadaljevanju v korist.
 
Za začetek nadaljevanja naj poudarim tole. Učinkovitost, ki jo omenja filozof, nima nobene resne zveze z učinkovitostjo na kapitalističnih trgih. Pomembno je dvoje, da bi zapisano tudi razumeli.
 
Prvič. Celo papež se strinja, da smo v tem trenutku zaradi virusa vsi v istem čolnu, da smo torej enaki – vsakdo lahko zboli. Zaradi virusa, ki je grožnja, se povezujemo in iščemo skupne načine preživetja. Vsakdo je izoliran od vseh drugih ljudi, pa vendar se rojeva nova možnost skupnega življenja.
 
Prispodoba je zelo jasna in očitna. Vsak človek je zase, je posebno, enkratno, neponovljivo bitje – skupaj z drugimi posebnimi, enkratnimi, neponovljivimi bitji. Ljudje si delimo to edinstveno izkušnjo, poudarja filozof, kar pomeni, da smo skupaj enkratni.
 
Aktualne izkušnje vsakega človeka so zato te: skupnost, čustvena bližina, tovarištvo, mirnost, prijateljstvo, medsebojna povezanost, medsebojna odvisnost, solidarnost. Izoliranost v tem trenutku tako ni nujno deprivacija, lahko kajpak tudi je, temveč je zlasti varovanje in je varnost.
 
In bolj kot prej razumemo, kaj pomeni paradoksna trditev, da je človek lahko enkraten in neponovljiv le z drugimi bitji, za katera verjame, da so enako kot on neponovljiva in enkratna. Samo skupaj torej. Človek ne more uresničevati sebe v izolaciji, sam zase, z delom na sebi, kot se reče. Vse to lahko naredi le med drugimi ljudmi in skupaj z njimi.
 
Vrednost takega uresničevanja je onkraj denarja in premoženja in kapitala, saj nima cene, je neprecenljiva, zato bo kasneje, ko bo vsega tega konec, veliko in aktualno vprašanje, ali smo se česa naučili ali pa bo zopet mašinerija postavila kapital pred ljudi.