Uresničevanje človeškega

Želja posameznega človeka je kot praznina biti, glede tega uvida si Hegel in Freud nista nasprotovala, usmerjena k prepoznanju, pripoznanju, priznanju (Anerkennung) drugega človeka, ne k objektu, ne k lastnini nad objekti, ne k denarju, za katerega je mogoče dobiti predmete in vse drugo; taka je filozofska resnica tega, kar je za vsakega človeka in njegovo eksistenco bistveno. In medtem ko nas še naprej dnevno zasipavajo z oglasi, češ naj vendarle hitro kupimo ta ali oni izdelek, obenem pa nas skušajo prepričati, da moramo to narediti zato, ker zadovoljuje naše želje, se nad našimi glavami in za našimi hrbti dogaja marsikaj, česar preprosto ne prepoznamo in ne razumemo. Stanje sveta je namreč postavljeno na glavo, namesto da bi stalo na nogah. Razmerja med hlapci in njihovimi gospodarji se krepijo iz dneva v dan, idej, kako zelo svobodni so eni in drugi, pa je vedno več; mediji nam ponujajo klišeje in puhlice, češ da nas informirajo in da nepristransko raziskujejo resnico; koronavirus se nezadržno širi, nekatera severnoitalijanska mesta so že mesta duhov, vendar nas mirijo, češ da so na vse pripravljeni; podnebne spremembe so katastrofalne, politiki pa se obnašajo kot avtisti, ki jih ne zanima, kaj se dogaja okoli njih ali pa se preprosto bojijo, da se dogaja natanko to, kar jih bo vsak hip spodneslo.

Heglova lekcija je že dolgo časa kristalno jasna. Samo hlapci namreč lahko skrbijo za napredek sveta, ne njihovi gospodarji. Slednji namreč hočejo le več istega, saj jim je udobno, zato hočejo, da jih hlapci prepoznavajo kot gospodarje in jim služijo.
 
Ko bodo zadeve zopet postavljene na noge, tako kot morajo biti, bo prav tako jasno. Napredek ima smisel in pomen za sužnje ali hlapce, ne pa za gospodarje. Hlapec mora zato postati drugi od tega, kar je, sicer ostaja hlapec in gospodar ostaja gospodar, ki mu služi, prepričan, kako zelo svoboden je, ker lahko ob priložnosti izbira med črnimi in rjavimi čevlji.
 
Hlapec z delom spreminja samega sebe in se izobražuje, zato končno dojame, da ima idejo o sebi, ki je sprva zgolj ideal. Vsako razmišljanje, da ne more drugače, da je dosegel samega sebe, da je odkril svoje pristno jedro, vzdržuje razmerja z gospodarji, za katere dela, a se ne nauči dovolj o sebi in ideji sebe.
 
Sveta torej ne spreminjajo gospodarji, temveč ga spreminjajo hlapci s svojim delom (Bildung). Tako pravi Hegel in se ne moti.
 
Hlapci ne berejo Hegla in ne razumejo lastnega hlapčevanja. Najprej ga zagovarjajo, obenem pa se udinjajo ideologijam, ker se bojijo spopada z gospodarji za svobodo. Prva ideologija je stoicizem, druga je solipsizem (kar nisem jaz, itak ne obstaja).
 
Človek pa se uresniči šele, ko je deležen univerzalnega pripoznanja.
 
Zakaj torej staviti na ego in njegove iluzije, na njegove sanje, na njegovo domnevno svobodno voljo in zmožnost odločanja? Zakaj je taka stava konformistična in zakaj zgolj podpira družbeno danost, ki je nepravična? Sledi filozofski odgovor.
 
Filozofija je način razmišljanja o svetu, s katerim prepoznavamo, kar je večno; prepoznavamo, kar je univerzalno. To je precej preprosto spoznanje, zato Sokrat ne mara sofistov in mu je vseeno za mnenja, ki jih imajo ljudje.
 
Prva pogoja filozofije sta zato pogum resnice in moč duha. Ne svobodna volja, s katero se posameznik odloča za ta ali oni objekt [želje]. Pogum resnice terja od spoznavajočega človeka pogumno držo do sveta. Terja vztrajanje. Mnenja tako menjamo, kot nam ustreza, resnice in drže, ki pomeni odgovor na pogum resnice, pač ne. 
 
Enako velja za moč duha. Originalnost, izvirnost je lahko samo originalnost resnice, ne tega ali onega človeka, njegovega jaza in mnenj, ki jih brani pred drugimi mnenji, češ da ima pravico do njih. Moč duha pomeni, da lahko človek razloži lastno početje. Lahko razloži odnos do resnice in pogum resnice – a samo v odnosu do resnice.