Uporabna vrednost človeka

Na Antarktiki se je odlomila ledena gora, velika 4320 km2, in je trenutno največja plavajoča gmota ledu ali čiste pitne vode na svetu, ki se bo počasi stalila in postala del morske vode, berem v današnji številki časnika The Guardian. Vendar se ni treba vznemirjati. Do leta 2100 bomo namreč zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida. Tako pravijo politiki, taka je njihova želja.

Sorazmerno preprosto psihoanalitično spoznanje nam pove, da lahko človek postane podložnik ali subjekt želje drugega človeka. To pomeni, da postane njegov objekt. Je to, kar drugi želi, da je. Spoznanje je uporabno v vsakdanjem življenju, v katerem se samodejno naravnavamo na to, kar drugi želijo ali pričakujejo od nas. Skušamo jim ustreči, naravnavamo se na njihova pričakovanja, kaj bomo počeli in kako se bomo vedli, o čem bomo razmišljali in o čem ne bomo; to počnemo že zarana, ko smo še otroci, kasneje zgolj nadaljujemo z istim. Kar naj nas bi varovalo, želja drugega, ljudje pogosto rečejo drug drugemu, da želijo samo pomagati, da ne mislijo nič hudega, nas lahko tudi poškoduje in celo uničuje, saj se zaradi podrejanja želji drugega odrekamo lastni želji. Ni čudno, da je Lacan končno zapisal, da smo zaradi tega krivi. Ko mislimo, kako smo dobri, ker pazimo na željo drugega, da se ta ne bi preveč vznemirjal zaradi naših želja, smo v resnici krivi. Želja namreč ni nevtralna, spremlja jo nadzorovanje. Drugi nas nadzorujejo, da bi se prepričali, da se še vedemo kot objekt njihove želje. Velja tudi nasprotno: ko pazimo, da smo objekt želje drugega, skrbimo za njegovo nadzorovanje, smo nadzorovani, nadzorujemo sami sebe.
 
V zadnjih desetletjih se je zapisano razvilo do take mere, da je Baudrillard že pred časom upravičeno razmišljal o posebnem prehodu, zaradi katerega živimo danes v novem svetu, v katerem smo bolj kot kdaj prej ujeti v mehanizem, zaradi katerega se podrejamo. Baudrillard analizira prehod od sveta, v katerem se človeška bitja še sprašujejo o svoji identiteti in naravi želje, ker ne enega in ne drugega ne razumejo čisto dobro, v svet zaslonov in mrež, v katerem sta identiteta in želja tako simulirani, da spraševanje preprosto izgine, ker kratko malo ni več smiselno in nima nobenega pomena.
 
Človek je kot objekt znotraj zaslonov in mrež izpostavljen popolni transparentnosti sveta in njegovi absolutni bližini, zato nima distance, ne pozna razdalje do sveta, zaradi katere bi se lahko smiselno spraševal o njegovi naravi. Vse, kar je, je zgolj na voljo, je ves čas na voljo, je nenehno tam, v naši neposredni bližini, nobene razdalje ni več, človek je zaslon med zasloni, podoba med podobami, vse je natanko to, kar je. Ima uporabno vrednost. V najboljšem primeru. Zakaj v najboljšem primeru? Ker v obdobju, v katerem živimo, to je obdobje hiperrealnosti, kot ga imenuje Baudrillard, simulacija postane resničnejša od resničnosti, to pa obenem pomeni, da človek nima pojma, kaj simulirati in kako, medtem ko se v najboljšem primeru tega nauči in postane uporaben.
 
Ko tako postaja uporaben in koristen, ustvarja simptome kot šifre, ki pa jih nihče ne poskuša analizirati. Tak človek zato nima sogovorca, nima nikogar, ki bi ga poslušal in skušal razvozlati njegova simptomalna sporočila. Ljudje medsebojno komunicirajo, vendar komuniciranje ne proizvaja smisla in pomena, kot ga ustvarja pogovarjanje.
 
Tisti ledeni gori bodo kajpak sledile številne druge, politiki pa bodo še naprej sanjali o zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida in želeli, da jim podložniki tiho sledijo.