Uničujoči paradoksi neoliberalizma

Možno je zapiranje uma. Tako kot lahko rečemo, da je nekdo odprtega duha, da je odprt v umu, lahko rečemo, da je človek zaprt, da je tog, dogmatičen. Zapiranje uma je lahko tudi širši pojav, lahko je družbeni, celo zgodovinski pojav. Ko na primer razmišljamo o renesansi, se ukvarjamo z odpiranjem, z velikim odpiranjem v umu, v duhu. Govorimo o novem rojevanju, o prihodu nečesa novega, zelo drugačnega. Vse to zlahka razumemo. Čas, v katerem živimo zdaj, je močno zaznamovan z idejo o odpiranju in/ali zapiranju duha. Na kaj mislim?

Mislim na spoznanje, da ljudje spontano verjamemo v zadeve in da večine ne moremo empirično dokazati. Spontano nismo znanstveniki, ki se lotevajo eksperimentov, da bi nekaj dokazali ali ovrgli. Tudi ne moremo biti. Vsakdanje življenje ne more biti množica znanstvenih eksperimentov. Zdi se, da smo obsojeni na to, da verjamemo in da v glavnem ne moremo empirično preveriti lastnih verjetij. Kaj potem lahko storimo?

Vprašanje je dobro, ker nas lahko popelje do dobrega odgovora. Bržčas ni težko predvideti, da imamo lahko velike težave, če trmasto vztrajamo pri tem, kar verjamemo, kajti tudi vsak drugi človek lahko enako trmasto vztraja pri tem, v kar verjame, verjame pa v drugačne stvari kot jaz. Kako lahko živimo skupaj?

Mislim, da ima Jonathan Haidt prav, ko reče, da je zelo težko, morda pa je tudi nemogoče, zrušiti temelje morale, če jih postavimo takole: skrb za drugega; pravičnost. Skoraj nemogoče je dokazati, da bi lahko ljudje živeli in preživeli v družbi, v kateri ne bi skrbeli drug za drugega, zlasti za najbolj ranljive ljudi. Če ne bi skrbeli, če bi torej skušal vsakdo skrbeti izključno zase, skupno življenje sploh ne bi moglo vznikniti, ljudje ne bi mogli preživeti, ker nihče ne more v celoti poskrbeti za vse, kar potrebuje za življenje. Najbolj dramatičen primero je kajpak skrb za otroke. Če nihče ne bi skrbel zanje, bi ljudje izumrli.

Podobno lahko rečemo za pravičnost. Ljudje imamo evolucijsko vgrajene receptorje za pravičnost, zato zelo hitro odkrijemo, kdaj je nekaj pravično in kdaj ni. Vemo, da nas nepravičnost ogroža, zato se borimo za več pravičnosti.

Kakšna pa je realnost, ki jo živimo?

Danes smo vsi po malem zasvojeni z neoliberalno ideologijo. Ki je absurdno paradoksna: ne obstaja alternativa, kot je nekoč izjavila železna gospa, obenem pa je neoliberalizem eno samo neskončno ustvarjanje novega in drugačnega, oceana ponudb in možnih izbir.

V takem svetu zlasti mladi ljudje, rojeni okoli leta 2000, doživljajo bolj kot drugi, da taista absurdna logika preko mehanizmov vsakdanjega življenja ustvarja še nekaj. To nekaj tako dobro izriše psihoanalitik Paul Verhaeghe v knjigi z naslovom What About Me? (2014).

Nastaja epidemija samopoškodovanja, ki jo epidemija novega koronavirusa še povečuje (ni pa res, da jo ustvarja); v porastu so motnje prehranjevanja; povečuje se število depresivnih ljudi, zlasti pa skokovito narašča število osamljenih ljudi; vse več je tesnobe ali anksioznosti in socialnih fobij.

Drugi paradoks neoliberalizma je kvantificiranje človeških življenj ali spreminjanje vsega v številke, tabele in izračune. Tako je najlaže primerjati ljudi med seboj. In ugotavljati, kam kdo sodi, koga je treba nagraditi in koga kaznovati, koga nadzorovati še bolj, koga spremljati, koga odpustiti z delovnega mesta, določati poražence in zmagovalce.  

Kar naj bi osvobajalo ljudi, se je spremenilo v nočno moro, kajti ljudje postajajo iz dneva v dan vse bolj uporabne številke, koristne kvantitete, elementi neskončnega preračunavanja.

Čisto nekaj drugega pa je recept za uspeh, ki ne izhaja iz prepričanja, kako dobra je tekmovalnost: pomagaj drugim.