Uničevanje lastne substance

Prebral sem tole knjigo: Chris Hedges. America: The Farewell Tour. Simon Schuster, 2018. Njenega avtorja poznam že dolgo časa, nekaj let je starejši od mene. Prebral sem veliko njegovih knjig, poslušal sem njegove govore, predstavitve knjig in predavanja. In nekaj mi je popolnoma jasno. Redki so ljudje, ki znajo tako natančno opazovati svet okoli sebe, da je njihovo opisovanje tega, kar vidijo, prepričljivo in učinkovito, da daje misliti.

Chris Hedges se v knjigi trpko poslavlja od Amerike, kakršna je nekoč že bila. Pri tem je zelo natančen in konkreten: sindikati so znali poskrbeti, da so bili delavci plačani za nadurno delo, da so imeli zdravstveno zavarovanje in varne pogoje za delo. Tovarne, v katerih so delali, so jim tako ponujale plače, pa tudi občutek dostojanstva, smiselnosti dela, ponosa, občutek upanja, samospoštovanja in pripadnosti.
 
Potem je nekaj izginilo. Zares je izginilo. Z neoliberalizmom. To ni patetično objokovanje starih dobrih časov, ki jih nikoli ni bilo. Med ljudi se je počasi zalezel obup, prišla je revščina, delavci so izgubljali občutek lastne identitete.
 
Avtor knjige sicer ni psiholog ali sociolog, toda njegovo opisovanje stanja, v katerem so se znašli številni delavci, je izjemno natančno in prenikavo. Natanko tako je namreč zares bilo. Obstaja drobno spoznanje, ki poudarja zapisano: pripadniki elite so ljudje, ki imajo na voljo izbire, potem pa imajo na voljo še več izbir in še več izbir in še veliko več izbir; vsi drugi ljudje imajo malo izbir ali pa jih sploh nimajo. Sprto z vsako pametjo zato je, da politiki prav slednje nenehno pozivajo, naj se pravilno odločajo, naj bodo pogumni, naj izbirajo, si prizadevajo in ustvarjajo možnosti, da bodo na koncu uspeli! Neprepričljivost laične psihologije je v tem primeru hrbtna stran brutalnih železnih zakonitosti kapitalizma, o katerih se seveda ne govori.
 
Neoliberalne ideologije so prinašale ljudem prav to, kar je predvidel Marx, ta izjemni poznavalec samega drobovja kapitalizma: vero v deindustrializacijo, deregulacijo, privatiziranje vsega, kar je mogoče privatizirati, krčenje socialnih programov, zmanjševanje porabe denarja za javni sektor.
 
Marx se ni motil, saj se niti ni mogel motiti, kajti logično nadaljevanje tega, kar je v samem jedru kapitalistične norosti, tekmovanje za kopičenje profitov v rokah nekaterih, je natanko – logično. Ni Marxova izmišljotina ali muhavost, temveč je objektivna nujnost, ki se danes zgolj nadaljuje, saj se čez noč nič ni magično spremenilo.
 
In da se izognemo čisto vsakemu nesporazumu: Marx je dokazal, da lastniki kapitala niso samo lastniki produkcijskih sredstev in denarja in premoženja, ampak so tudi lastniki ljudi in njihovih medsebojnih odnosov in njihove duhovne produkcije. Nič čudnega, da hočejo vse privatizirati, saj bi to pomenilo, da bi v končni fazi dejansko postali lastniki čisto Vsega.
 
Chris Hedges potem zareže kot z britvijo: pospeševanje deindustrializacije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sili vladajoči razred k sprejemanju nove politične paradigme, ki jo Stuart Hall in sodelavci pojasnijo v knjigi Policing the Crisis: Mugging, the State and Law and Order (1978).
 
Sam sem dovolj star, da se spomnim besede kriza, ki je bila takrat na sporedu stokrat dnevno. Politiki in ekonomisti so nenehno govorili o njej. In seveda o tem, kaj moramo mi, navadni sleherniki, narediti, da je ne bo več, kot da smo jo povzročili sami in kot da je v naših rokah, da jo ustavimo. Mediji so kajpak trobili v isti rog s politiki in z ekonomisti, vse skupaj pa je prihajalo do navadnih ljudi v obliki lajne, da moramo skrčiti javno porabo, da morajo delavci zategovati pas, da je treba varčevati in ostala jajca.
 
V resnici se je dogajalo nekaj čisto drugega. Nastajal je prehod od skrbi za obče dobro k razmišljanjem o rasah, potrebi po varnosti in bodečih žicah, zidovih, ograjah in tehničnih ovirah, predragih delavcih, vladavini prava (sic!) in seveda o neskončnem reševanju teh, ki so preveliki, da bi padli.
 
Kriza se je kljub besedičenju, krčenju, zategovanju pasov in drugem zgolj stopnjevala, saj drugače sploh ni moglo biti, dokler ni leta 2008 prešla v katastrofo, ta pa v dolgo depresijo, v kateri se danes množijo avtoritarni populizmi, krepi se totalitarni kapitalizem, vse več pa je tudi ljudi, ki se spreminjajo v sodobne v sanje potopljene sužnje.   
 
Ali kot je dolgo nazaj natančno napovedal Marx: ko se kapitalistični sistem ne bo mogel več širiti in ne bo več sposoben ustvarjati dovolj dobička, bo začel najedati substanco, iz katere je narejen. Delavce bo potiskal v globine revščine in zadolženosti, obenem pa omejeval zmožnosti držav, da skrbijo za temeljne potrebe navadnih državljanov.
 
Marx kajpak ni bil prerok, vendar zapisano drži, ker je znal in hotel misliti, kar je še veliko bolje.
 
Dodam lahko le še tole. Nekateri politiki bodo nas, navadne ljudi, še naprej v zboru pozivali h krepostnemu vedenju, k delu na sebi, udejanjanju vrednot in seveda k – sanjanju. Do bridkega konca!