Umetnost v življenje

Berem novo knjigo. Njen avtor je William Morris. Naslov knjige je Kako sem postal socialist (How I Became a Socialist). Morris je živel v približno istem času kot Karl Marx (1834–1896). Socialist je postal zato, ker je bil prepričan, da obstaja nekaj, kar je značilno za vse ljudi, za vsakega človeka, nekaj univerzalnega, kar je treba zagovarjati, za kar se je treba boriti, ker univerzalno ni kar dano. Prav zato je verjel, da je socializem mogoč in celo nujen. Tak je zaradi ideje pravičnosti, je imel navado reči, ne zato, ker je Marx tako rekel. Kot umetnik, oblikovalec in socialist je verjel, da ima vsak človek v sebi tudi knjigo, sliko in glasbeno delo. Vztrajal je, da lahko umetnost ustvarja vsak človek. To ne pomeni, da je lahko vsak človek umetnik, pomeni pa, da lahko vsakdo oblikuje svoje življenje na način, ki uresničuje še eno Morrisovo prepričanje: materialno okolje mojega življenja bi moralo biti prijetno, radodarno in lepo; prepričan sem, da bo prišel čas, ko bodo ljudje težko verjeli, da je bogata skupnost, kot je naša, skupnost, ki ima takšen nadzor nad zunanjo naravo, lahko podtaknila ljudem tako hudobno, umazano in obsojanja vredno življenje, kot ga živimo. Resnično je težko tudi več kot stoletje kasneje verjeti svojim očem, ko človek bere članek z naslovom Oil firms knew decades ago fossil fuels posed grave health risks, files reveal (Oliver Milman, The Guardian, 18. marec 2021).

Naftne korporacije torej že desetletja dobro vedo, kako nevarna so zdravju fosilna goriva, toda kljub temu pol stoletja agresivno lobirajo proti sprejemanju zakonov, ki bi omogočali ljudem živeti v bolj zdravem okolju. Morris: Tolažim se z vizijami plemenite skupne dvorane prihodnosti, v kateri ni varčevanja z materiali, je radodarna z vrednim okrasjem, poživljena z najplemenitejšimi mislimi našega časa in preteklosti, utelešenih v najboljši umetnosti, ki bi jo lahko ustvarjali svobodni ljudje; z vizijami tako lepega in primernega človekovega prebivališča, ki ga niti približno ne bi moglo ustvariti nobeno zasebno podjetje, kajti le kolektivna misel in kolektivno življenje bi lahko kultivirala težnje ljudi, da bi rodile njegovo lepoto, ali pa bi premogla spretnost in prosti čas, da jih uresničita. Jaz bi si mislil, da bi bilo nadvse prijetno na takem kraju brati knjige in se srečevati s prijatelji; tudi ne mislim, da bi bilo bolje, če bi živel v vulgarno ometani hiši, natrpani z oblazinjenjem, ki ga zaničujem, ker ponižuje um in zmanjšuje vitalnost telesa, samo zato, ker bi jo imel za svojo.
 
Naj zapisanemu dodam misel nekega drugega socialista, Eduarda Bernsteina: Resnično socialna demokracija bi v skladu z navedeno identiteto istoimenskega gibanja zahtevala demokratizacijo države, demokratizacijo podjetij, celotne uprave, razširitev te demokracije na vsa področja družbenega življenja, v izobraževanje [Unterrichtswesen], v skrb za telo [Körperpflege], v umetnost in v naše odnose.
 
Z lahkoto zato na ramenih prednikov oblikujem v letu 2021 vizijo orisanega življenja, v katerem ima zelo pomembno mesto umetnost vsega: dialoga, medsebojnih odnosov, prijateljstva, ljubezni, izobraževanja, preživljanja prostega časa. V taki viziji naftne korporacije in drugi gospodarji sveta kratko malo nimajo nobenega mesta.