Umetnost pripovedovanja zgodb

Pripravljam nov video kot uvod v delavnice, ki jih bom izvajal kasneje, ko bo življenje drugačno, kot je ta trenutek. Razgrnem osnovne koordinate pripovedovanja zgodb, te starodavne prakse, ki se je obdržala, ker so ljudje vedno znova odkrivali, kako pomembna je za vsakega posameznika in za medsebojne odnose. Delavnice pripravljam, ker je potreba po pripovedovanju zgodb velika, kot bo razvidno iz nadaljevanja tega zapisa.

Začnem z željo po pogovarjanju. S tem, o čemer mi pripovedujejo ljudje znova in znova: da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali onkraj vsakdanjih trivialnosti. Seveda jim verjamem. Njihova želja je velika in v teh časih morda še izrazitejša, ko je medsebojna izoliranost nujna in ko vedno znova poslušamo lajno, da družba ne obstaja, da obstajajo zgolj posamezniki, izolirani atomi, ki naj skrbijo sami zase.
 
Pogovarjanje, misim, da je na mestu izraz umetnost pogovarjanja, ni prenašanje informacij na druge ljudi, ni monolog, ni zabavanje drugih ljudi s svojimi izkušnjami, ki jih morda ne zanimajo niti malo, in z že neštetokrat povedanimi šalami. Je čisto nekaj drugega. Je vir učenja, ni le izmenjavanje idej, izkušenj, znanja. Torej je vir novega, drugačnega. Ni ponavljanje istega, ni kopičenje že znanega in tisočkrat povedanega.
 
A vse to je le pod dvema pogojema, ki morata biti nujno izpolnjena.
 
Prvič. Odprtost. Pogovarjanje, ki je odprto, vodi te, ki se pogovarjajo, daleč, zelo daleč. Vodi jih pravzaprav tako daleč, da lahko govorimo kar o neskončnosti. Odprto pogovarjanje se namreč nikoli ne konča, ne more se končati. Toliko je mogoče povedati, saj je simbolno polje neskončno veliko in odprto, nesklenjeno.
 
Drugič. Smiselnost. Pogovarjanje, ki je odprto, je tudi meaningful. Ima smisel, nekam vodi, ima pomen, ustvarja pomene, nove pomene, odpira simbolne svetove in prinaša radost ob odkrivanju novega.
 
Vsakdanje izkušnje potrjujejo zapisano. Čez nas se namreč valijo cunamiji informacij, podatkov, dejstev, podob in vsega drugega. Torej nikakor ne potrebujemo še več istega. Potrebujemo pogovore o tem, razlage, ki so meaningful, pripovedi.

Najpomembnejša značilnost umetnosti pogovarjanja je izrekanje dobrodošlice drugemu človeku. Kaj natančno to pomeni, kaj vse zajema?
 
Pomeni, da sem hvaležen drugemu, da se lahko z njim pogovarjam. Ne mislim, da me mora poslušati, ko nekaj razkladam in govoričim v tri krasne, njega pa sploh ne upoštevam. Nasprotno, skrbim zanj, da najin pogovor ne postane trivialen, da se zares pogovarjava, da vsakdo pride na vrsto. In računam nanj, da skrbi zame, da ne zdrsnem in ne postanem trivialen še sam. Hvaležen sem, da delava skupaj, kajti pogovarjanje je svojevrstno ustvarjalno delo. Sem njegov gostitelj in on je moj gostitelj. Oba sva gosta – drug za drugega, in oba sva gostitelja.
 
Kot gost torej obiščem drugega človeka in se že vnaprej veselim pogovarjanja. Vstopam v njegov svet. Sočasna on vstopa v mojega. Potem oba gradiva nov svet, v katerega vstopava previdno, po prstih. S hvaležnostjo. Zahvaliva se drug drugemu. Vedno znova.
 
Orisane koordinate dobrega pogovarjanja omogočajo vsakemu gostu in vsakemu gostitelju, da je dobrodošel, opažen, sprejet, spoštovan. Nihče ni izvzet, nihče ni izključen, nihče ni utišan, nihče ni manjvreden. Ni pomembno, kdo je kdo. Vsakdo je prepoznan in pripoznan. V tej luči je manj pomembno, kdo se s kom strinja in kdo se ne. Tak pogovor je za vse dobrodošel in rodi veliko sadov. Vsakdo nekaj odnese s seboj domov, ko se pogovor konča, da bi se naslednji dan nadaljeval.  
 
Sadovi so bogati. Pogovarjanje pomeni, da se ljudje učijo misliti, da mislijo, da previdno presojajo in vrednotijo, da ne lomastijo s svojimi mnenji kar počez, da ostajajo radovedni, da ne sklepajo prehitro, da ne skačejo, ampak gredo počasi, da razvijajo strategije razmišljanja in sklepanja, da postavljajo drugega kot gosta pred sebe in omejujejo svojo egocentričnost in prepričanja, koliko vedo in da vse znajo, da se učijo od drugega in prenašajo naučeno v nove situacije.
 
Veselim se delavnic in gostov, ki jih bom gostil in bodo sami gostili mene. Veselim se biti gost dobrih pogovorov.