Umetnost in blagostanje

Zlati globus za najboljši film v preteklem letu v kategoriji drama so prejeli ustvarjalci filma z naslovom Nomadland. Zlati globus za najboljšega režiserja je prejela Chloé Zhao, režiserka filma Nomadland. To je film, v katerem Fern (Frances McDormand) po izgubi vsega, kar je podpiralo in omogočalo njeno življenje, zaprejo tovarno, v kateri je delala, izgubi moža, ker umre, ostane brez doma, zato tudi reče, da ni toliko homeless, kot je houseless, sede v kombi in se odpravi po Ameriki. Srečuje ljudi, ki živijo nomadska življenja, in se premika skozi življenje na način, ki je daleč onkraj mnenj in vsakdanjih klišejev o normalnem in čudaškem, o udobnem in neudobnem, o srečnem in nesrečnem. Film niti za trenutek ne razmišlja, kaj bi morala Fern narediti, da bi se vrnila v normalne tirnice življenja, in protagonistka ne pokaže niti najmanjšega interesa zanje. Spremljamo jo na njeni poti in skupaj z njo doživljamo drobne trenutke radosti, žalost, skrb, izgube, utrinke prijateljstva in ljubezni. Na koncu je povabilo k srečanju; morda se nekega dne zopet srečamo tam doli nekje.

V sredo imam predavanje o umetnosti in blagostanju. Osnovna ideja, o kateri bom razmišljal, je zelo preprosta: umetnost je edukacija, je umetnost življenja in razmišljanja. Umetnost je tudi priča, je pričevanje. Je tako rekoč poročanje o življenju. Je tudi vektor človekovih izkušenj, zato je za posttravmatsko rast. Zlasti pa je pravična. Je pravični izraz človekove navzočnosti na svetu, v življenju.
 
Umetnost zna narediti človekovo navzočnost v življenju tako, da ni zaman, da ni izgubljena, da ni nesmiselna, da ni prazna in oropana, mizerna in vredna obžalovanja. Umetnik vselej nekaj predlaga. Predlaga nekaj, kar potrjuje življenje. Zlasti ne vzbuja občutkov krivde.
 
Umetnikov predlog je na poseben način brezbrižen do zunanjega sveta, kajti z eno samo potezo lahko pokaže zgodovinske anomalije, predstavi nemir človeškega življenja in zagovarja kreativnost misli. V svetu se predstavi kot novost in kot presežek sveta, zato je razvidna sama brezbrižnost sveta do življenja in ljudi, razvidna pa je tudi moč kreativnosti, za katero jamči nemir človeškega življenja.
 
Nemir človeškega življenja je vzvod za umetnost, ki razmišlja in ustvarja resnico, kot bi rekel Badiou. O filmu zato ni treba veliko razmišljati, saj razmišlja že sam. Lahko se navežemo na njegovo razmišljanje, lahko ga podaljšamo in razširimo, lahko ga poglobimo, lahko ga tudi kritiziramo, gotovo pa je, da film ne potrebuje razlage.
 
Film izraža svet; vsaj za dober film je to gotovo res. Izražati svet pa pomeni ustvarjati ga, zato je smiselno vstopiti vanj in se razgledati naokoli. Večina gledalcev ima težavo, ker skuša primerjati filmski svet s tem, ki ga imajo za realnega; praviloma kritizirajo film in pretirano hvalijo realnost, v kateri živijo. A svet ni samo eden.
 
Umetniki ustvarjajo nove svetove. A ne katerih koli, kajti zavezani so načelom ali maksimam. Če je umetnost razmišljanje, je vsekakor razmišljanje o življenju v njegovi odprtosti. Zaradi odprtosti mora biti umetnost na robu človekove eksistence, na meji, kjer je samo korak do tega, kar je onkraj, do same odprtosti.
 
Korak onkraj že pomeni mobiliziranje posameznikove in kolektivne zavesti.