Umetnost brezbrižnosti in drobna razlika

Človeštvo naj bi bilo dovolj pametno, da preživi. Namenoma sem napisal naj bi bilo. Napisal sem zato, ker se moram vprašati, ali je to sploh mogoče pričakovati. Je razumno, je smiselno, je potrebno? Za koga ali kaj bi bilo v redu, da človeštvo preživi? Za samo človeštvo, za Velikega Drugega, za boga? Kje piše, da bi človeštvo sploh moralo preživeti? Vesolju je zanj popolnoma vseeno, če lahko tako rečem, saj vesolje sploh ni živo bitje, da bi imelo kake interese. Imajo pa jih ljudje. Ki bi lahko postali dovolj pametni …

Včasih nastane vtis, da je ta ali ona filozofija zgolj umetnost brezbrižnosti do sveta, umetnost pogrezanja vase in premišljevanja, ki morda celo nima nobene resne zveze s svetom, kakršen dejansko obstaja, odkrivanja nekakšnega pravega, resničnega notranjega poduhovljenega in od empirije ločenega jaza. V resnici pa obstaja drobna razlika med poskusi ljudi, da bi nekako užili zadovoljstvo in srečo prek zunanjih dražljajev, dobrin in ljudi, ter poskusi, da bi človek notranjo praznino napolnil z drugačnimi dobrinami. Lakota po dobrinah je lahko velika in ljudje se lahko prehitro zadovoljijo s kopičenjem dobrin, s katerimi ne morejo zapolniti notranje praznine, kjer tudi ne morejo odkriti nobenega pravega jaza; odkriti ga kajpak ne morejo, ker preprosto ne obstaja in je zgolj domislica, ništrc.
 
Orisano spoznanje je skoraj trivialno, pa vendar je mogoče na vsakem koraku opaziti vedenje ljudi, ki ga lahko razumemo kot hlastanje za dobrinami in dogodki, od katerih pričakujejo, da jih bodo nekako zadovoljili, notranje pomirili in napolnili.
 
Obstaja razlika, kot rečeno. Naj jo skiciram.
 
Za velikansko večino ljudi sem povsem nepomemben; več kot 99,9999 % vseh ljudi, ki trenutno živijo na planetu, ne bo nikoli niti vedelo, da sem kdaj obstajal. Torej jim celo ne more biti vseeno zame, saj ne vedo niti tega, da obstajam.
 
Toliko o tem, kaj vse si drugi ljudje mislijo o nas, kot slišimo vedno znova tarnati nekatere ljudi. Orjaška večina ljudi si namreč o nas ne misli prav nič.
 
Zato pa vsak človek sam veliko misli o sebi. To velja za čisto vsakega človeka. Možgani namreč nenehno posredujejo sami sebi informacije in povratne informacije o delovanju svojega lastnika. Freud pa je pokazal, da lastnik ne obvladuje svoje zavesti in delovanja svojih možganov tako zelo, kot sicer spontano verjame, kar je pravzaprav dobro.
 
Ljudje pa ne verjamejo samo v to, da si drugi ljudje nekaj mislijo o njih, saj verjamejo tudi v odvisnost od zunanjosti. Zaradi tega imajo problem.
 
Znanstvene študije že dolgo dokazujejo, da so ljudje, odvisni od zunanjih dražljajev, dobrin, ljudi, pogosteje nesrečni in tesnobni, kakor ljudje, ki so manj odvisni od zunanjosti. Zelo očitno je, da zunanjost ne more ljudem ponuditi tega, kar najbolj potrebujejo, da bi bili v svoji notranjosti pomirjeni, samozavestni, zadovoljni in celo srečni.
 
Usmerjenost navznoter zato zares pomeni svojevrstno brezbrižnost do zunanjosti. Mene na primer ne morejo premamiti zunanje ponudbe dobrin, propaganda, politični slogani, lepo oblečeni politiki, žargon, bleščeče mrtve stvari, spektakli in podobno. Zanje mi je preprosto vseeno. Vem, da obstajajo, saj ne morem ne vedeti, toda to je tudi vse. Vem na primer, da je te dni Liverpool izločil Barcelono iz nekega tekmovanja, vendar mi je za kluba in tekmovanje vseeno. Za moje življenje preprosto niso pomembni.
 
Niti slučajno pa mi ni vseeno, ali so moja dela za ljudi, ki jih dosežem, dobra ali ne, ali jim koristijo ali ne, ali so poštena, etična in pravična. Večino zunanjih mrtvih stvari zlahka pogrešam; Sokrat naj bi menda izjavil, da je tamle zunaj ogromno stvari, ki jih ne potrebuje, in sam se mu pridružujem. Naenkrat lahko nosim samo eno srajco in spim v eni sami postelji. Novega avtomobila ne potrebujem, ker je stari čisto v redu. Enako velja za računalnik, pa telefon in še milijon drugih mrtvih stvari, ki jih nimam, ker jih ne potrebujem.
 
Zato pa me toliko bolj zanimajo živi ljudje. Nikoli ne bi hotel živeti na samotnem otoku. In zanima me, kaj dobrega lahko storim, da bom na ravni tega, kar pravi sedaj že skoraj pregovorna filozofska modrost, da človek za srečo ne potrebuje nobenih materialnih dobrin, zato pa toliko bolj potrebuje druge ljudi; na primer dobre sogovorce. Tudi nekatere materialne dobrine kajpak potrebuje, a ne za srečo.
 
Za srečo je ključno staro stoiško spoznanje, pod katerega se je podpisal Seneka: človek bi se moral v življenju naravnati, da bo delal, kar je treba narediti, ne pa, da bo delal, kar delajo vsi drugi. 
 
Kdor je tako odvisen od zunanjosti, danes hitreje pristaja na priganjanje k potrošništvu in ga sprejema. Potem ima morda veliko mrtvih stvari okoli sebe in jih uporablja, ne razume pa, da jih uporablja, ker jih ima in jih je treba uporabljati, ne pa zato, ker bi jih potreboval ali želel.
 
In kaj hoče propaganda od nas? Da bi bili čim bolj odvisni do zunanjosti. Brez take odvisnosti namreč ne more vse rasti, kot bi radi politiki in mainstream ekonomisti. In da ne bo nesporazuma. Srečni in zadovoljni ljudje omogočajo bistveno večjo rast – nečesa drugega, zlasti pa ne tega, kar polni žepe elit.
 
P. S.: zadnji objektivni podatki dokazujejo, da je konec aprila raven CO₂ dosegla nov rekord: 414.32 ppm. Napovedi za leto 2020 so: 420 ppm.