Ukradli ste nam sanje

Greta Thunberg obtožuje svetovne voditelje in jim sporoča: ukradli ste nam sanje. Izvrstno sporočilo mladih starcem ima razsežnosti, ki razkrivajo vso bizarnost kapitalističnega sveta, ne le delovanja elite in vedenja svetovnih voditeljev, ki pravzaprav ali sploh ničesar ne vodijo, ker vse vodijo in uravnavajo kapitalistični mehanizmi, ali pa vodijo celotno človeštvo naravnost v brezno, kar je še slabše. The Guardian poroča (24. september 2019): But Thunberg predicted the summit would not deliver any new plans in line with the radical cuts in greenhouse gas emissions that scientists say are needed to avoid catastrophic climate breakdown. Mladenka torej predvideva, da shod svetovnih voditeljev na 74. zasedanju Generalne skupščine ZN, ki poteka prav sedaj, ne bo postregel z nobenimi novimi načrti za korenito zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, kar pa je nujno potrebno, če poslušamo znanstvenike, ki ga predlagajo, če se sploh hočemo izogniti katastrofalnemu sesutju podnebja. Ne najdem niti enega samega razloga, da se ne bi strinjal z njo, imam pa več argumentov za trditev, da so svetovni voditelji absolutno nemočni, kar pomeni, da so vsaj do določene mere nemočni tudi znanstveniki. Nemoč je torej na vseh koncih, zato je razlogov za pesimizem več kot dovolj, ker je kapitalizem preprosto premočan.

You have stolen my dreams and my childhood with your empty words, dodaja Greta. Ukradli ste mi sanje, s svojimi praznimi besedami ste mi ukradli tudi otroštvo. Resnično, v teh časih mladi odhajajo protestirat na ulice, ker obstaja možnost, da so že sedaj brez bodočnosti, namesto da bi v miru uživali mladost, hodili v šole, se učili, raziskovali svet in razvijali ideje o njegovi zares svetli bodočnosti. Vse to pravzaprav delajo, le da je razlika med njimi in starci, ki vodijo ta svet, velikanska, kajti ti, ki ga vodijo, bi ga morali voditi v svetlo prihodnost, a ga ne.   
 
Bizarno dejstvo je, da taisti ljudje, ki zastopajo kapitalizem, dnevno, neprestano, neprekinjeno in zelo na glas pozivajo ljudi, mlade in stare, naj imajo – sanje, naj torej sanjajo. Groteskna resnica tega sveta je, da se obračajo na ljudi, kot da so nedoletni otroci, ki jim je treba svetovati, kako naj sanjajo, koliko naj sanjajo, kaj naj sanjajo, katere sanje so edino prave, kaj naj torej počnejo v kapitalističnem življenju, ki ima vse manj prihodnosti, če se ne bo nekaj radikalno spremenilo.
 
Še bolj srhljivo je, da nekateri slovenski znanstveniki sočasno nagovarjajo slovensko javnost, češ da je sanjsko kurivo prihodnosti – premog.
 
Resnično, danes je treba na veliko sanjati, a ne znotraj kapitalizma, ampak onkraj njega.
Včasih je treba jasno razčistiti pri sebi in reči bobu bob. Ne vem sicer, zakaj tega človek ne bi naredil vsak dan, saj je za mentalno zdravje to zelo pomembno, toda ljudje smo zelo neracionalna bitja. Ko pa vendarle rečemo bobu bob, čutimo razbremenjenost in osvobojenost, obenem pa nam je jasno, da so nekateri ljudje tako kognitivno in duhovno poškodovani, da zlahka verjamejo v neumnosti. Takim ljudem ni pomoči, zato jih ne bi smeli poslušati. Na srečo so nekateri ljudje vendarle toliko pri pameti, da jih ne poslušajo. Problem je le, ker imajo številni idioti obenem tudi moč v svojih rokah.
 
Govori zato ne bodo dovolj, potrebujemo nove oblike subjektivacije ljudi. Potrebujemo politične voditelje, ki znajo organizirati ljudi v disciplinirana družbena gibanja s povsem novimi sanjami na čelu.