Učno okolje za odgovorne refleksije

Raziskave nesporno dokazujejo, da sočutje pozitivno vpliva na šolsko uspešnost. In ko rečem sočutje, mislim na odnos, ki ga zmore oseba do sebe in do druge osebe, ki čuti bolečino ali trpi. Enako velja za blagostanje (well-being) ali dobro počutje. Otroci, ki živijo v okolju z več blagostanja, so v šoli uspešnejši. To pa še ne pomeni, da ni nobene potrebe, da postane tudi šola sočutna skupnost, češ da se v njej zgolj prenaša znanje, ki ga slovenski otroci v veliki meri še vedno usvajajo tako kot v času rajnke cesarice Marije: z učenjem na pamet. Leta dolgo se na tem polju v tej deželi ni premaknilo kaj dosti, saj prevladuje miselnost, da šola ni igrišče, ni cirkus in ni kraj, kjer je pomembno, da se otroci in učitelji dobo počutijo. Človek težko verjame, da je tako razmišljanje sploh mogoče v času, v katerem raziskave dokazujejo, kar sem zapisal uvodoma.

Šola pripravlja otroke za prihodnost. O tem ni nobenega dvoma. Za nekaj novega torej, saj se svet nenehno spreminja, življenje pa tudi. Pripravlja jih za poklic in opremlja jih za spreminjajoče se življenje. Za kakšno življenje? Za dobro življenje, kot bi rekel Aristotel. In pomembne razsežnosti dobrega življenja so opolnomočenje za samostojnost, rezilientnost ali odpornost, dobrobit ali blagostanje, sočutje in vzajemni altruizem. In kje naj se deca vsega tega nauči?
 
Kje naj se nauči skrbeti zase, pogovarjati se, skrbeti drug za drugega, kje naj dobijo otroci ključne čustvene in etične izkušnje, pomembne za dobro počutje?
 
Najprej doma.
 
Tudi šola je tak kraj, saj preživijo otroci v njej zelo veliko časa. Vendar pa jih v slovenskih šolah kljub reformam šolskega sistema čaka predvsem več istega: gore podatkov in dejstev, ocenjevanje za številke in točke. Kulture, v kateri deluje taka šola, krepi se že nekaj stoletij, ni mogoče spremeniti. V slovenskih šolah je zato veliko premalo ustvarjanja prostorov za izražanje čustev, za skrb zase in ustvarjanje dobrega počutja ali blagostanja.
 
Ne domišljam si, da bo moja knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole do sočutne skupnosti kaj spremenila, ker vnaprej vem, da ne bo. Zakaj sem jo potem napisal?
 
Napisal sem jo, ker verjamem v pomen oblikovanja sočutnih skupnosti, ki nastajajo po svetu in bodo nastajale še naprej. Ker verjamem v pomen vzgoje za samozavest in neodvisno življenje v skupnosti, ne za kult individualizma: podrejanje, prislovično pridnost, disciplino, odrekanje, močno voljo in trdo delo.
 
Blagostanje (well-being) je beseda, o kateri bi morali razmišljati veliko, ker je med ljudmi kljub individualnim uspehom veliko bolečine in veliko trpljenja. To vem, ker se pogovarjam z ljudmi zlasti potem, ko oder pospravijo, luči ugasnejo, kamere odnesejo in novorek o uspešnih ljudeh zamre v daljavi.
 
Ali se nismo iz pandemije koronavirusa ničesar naučili? Se nismo naučili, kako pomembna in celo odločilna so psihološka spoznanja o pomenu čustev za ljudi, skrbi za drugega, kakovosti medsebojnih odnosov, altruizmu, sočutju in solidarnosti? Kako mislimo krepiti človečnost, če se ne osredotočamo na sočutje? Jo bomo krepili s kopičenjem denarja in dobrin, z borznimi indeksi in povečevanjem BDP-ja? Kako mislimo skrbeti za vrednote, kot so humanost, varnost in sočutje, če ne maramo za etične razsežnosti čisto vsakega učenja, ki ga zmore človeško bitje? In kako je z refleksijami lastne ranljivosti, bolečine in trpljenja?
 
Kdaj bo v slovenskih šolah več prostora za to, kar imenujejo strokovnjaki učno okolje, namenjeno odgovorni refleksiji (responsible reflective learning environment)?