Učitelji, ki spreminjajo življenja

V knjigi z naslovom The Positive Classroom (Roy Mayer, Sloan Publishing, 2020) lahko spremljate izvrstno razmišljanje o pomenu medsebojnih odnosov v šolskih učilnicah. Natančneje: o pomenu dobrih odnosov med učitelji in učenci. Dobrih odnosov za kaj? In kakšni so dobri odnosi? Ni namreč vsak odnos dober in ni res, da vsako spontano prepričanje učiteljev, da imajo dobre odnose z učenci, tudi ustreza resnici. Dobri odnosi učitelja od učenca imajo vsaj tale skupni imenovalec: brezpogojna pozitivna drža do učenca ter vztrajanje, da dosega visoke standarde. Naj zapisano razpakiram. Najprej tako, da navedem objektivne podatke, objavljene v predstavitvi poročila Pisa 2018, ki so ga pripravile Klaudija Šterman Ivančič, Simona Štigl in Mojca Čuček (Ljubljana, 3. december 2019). V raziskavi je sodelovalo 600 000 učenk in učencev z vsega sveta. Podatek, ki me tokrat najbolj zanima, pa je. Navajam: Občutenje pozitivnih čustev: Za Slovenijo je vrednost indeksa izražanja pozitivnih čustev (sreča, radost in veselje) daleč najnižja (-0,61, za tem Velika Britanija z vrednostjo -0,29). 35 % slovenskih učencev in učenk je poročalo, da so pogosto ali vedno žalostni, dobra polovica jih je poročala, da so pogosto ali vedno zaskrbljeni. Upam, da se bo nad temi podatki kdo resno zamislil. Nadaljujem.

Sokrat je bil dober učitelj. V resnici ni kvaril mladine in ni predstavljal nobene grožnje. Pravzaprav nekaj je ogrožal, če smo čisto natančni in pošteni, a je dobro, da je ogrožal, kar je ogrožal. Ogrožal je namreč neumnosti, zaplankanost ljudi, ogrožal je vraževerje, sofistiko, slabo pogovarjanje, neprepričljivo nizanje argumentov, ogrožal je manipuliranje z idejami v korist premožnih elit. Sokratu smo zato kot učitelji hvaležni, da se od njega učimo ogrožati vse našteto še sami. Rade volje zato ogrožamo, kar je ogrožati treba, če še upamo, da bo razsvetljenstva na tem planetu več, in ne manj, da bodo ideološke prakse romale na smetišče zgodovine, da sofistika ne bo imela moči, da bodo gospostvena razmerja med ljudmi vsaj kritično osvetljena, če že na smetišče ne morejo. Dober učitelj je zato vsakdo, ki zna ogrožati, kar sem zapisal, to pa predvsem pomeni, da je pogumen in da zna spodbujati oziroma opogumljati še druge ljudi, da je nepremagljiva ovira za vse, ki bi radi več gospostva, hierarhij, vraževerja, sofistike in neumnosti. Tako spodbujanje in opogumljanje je etično.
 
Učenci, na splošno je vsak človek, ki se uči, učenec, pa naj hodi v šolo ali ne, v luči zapisanega ne potrebujejo toliko informacij in podatkov, ne potrebujejo piflarije za dobre ocene, temveč potrebujejo spodbujanje in opogumljanje. Saj je jasno: učenje po definiciji pomeni usvajanje, razvijanje, kreiranje novega. In nikjer ne piše, da so ljudje okoli učenca pripravljeni in zmožni sprejemati novo; pogosto ravno niso, zato Sokrat na žalost nima veliko možnosti, da preživi.
 
Rečeno nekoliko drugače. Dober učitelj spodbuja učenca, da spravi v življenje nekaj novega, nekaj, česar še nihče ni spravil k življenju. Ne daje mu nasvetov, kajti nasveti nimajo te moči, kot jo ima opogumljanje. In končno se učenec opogumi sam.
 
Zaradi tega ni več tak človek, kot je bil prej. Dober učitelj zato s svojo držo, s svojim odnosom do učenca vpliva na spreminjanje njegove eksistence, njegovega življenja na bolje. Natanko zato je tako izjemno pomembno njegovo vztrajanje, je pomembna njegova nepopustljivost. Vzor za učenca je namreč drža do sveta, ne enciklopedija na dveh nogah; učenec potrebuje učiteljevo držo, medtem ko so enciklopedije naložene na medijih – ti so danes povsod, medtem ko je drža dobrega učitelja redka, da jo iščeš z lučjo pri belem dnevu.
 
Vztrajanje in nepopustljivost učitelja sta navidezno v nasprotju z logiko učenja, o kateri razmišljam, vendar videz vara. Učitelj namreč ne vztraja pri tej ali oni vsebini, še manj vztraja pri svojih mnenjih, saj jih sploh nima, ampak vztraja pri etičnosti. Kaj pomeni tako vztrajanje in kako ga prepoznamo?
Vztrajanje v etični drži pomeni nepopustljivo zagovarjanje temeljnega aksioma življenja, ki je: obstaja alternativa. Edina izjema je sam aksiom: alternativa nima alternative. Dober učitelj tako vztraja, da je dobra vsaka alternativa, ki je etična in zavezana temu aksiomu. Drža dobrega učitelja torej nima alternative, zato nepopustljivost.
 
Alain Badiou je ustvaril dober koncept, ki mi je pri tem razmišljanju v korist: procedura resnice. Dober učitelj vztraja v taki proceduri, kar pomeni da dobesedno skozenj govori resnica sama. Ne toliko on kot človek, ampak neosebna resnica. To je etičnost na delu, ki navdihuje in opogumlja. Morda je tudi najboljša preventivna praksa pred depresijo, občutenji žalosti, zaskrbljenosti in nemoči.