Učinki reševanja kapitalizma

Navidezno smo vsi svobodni. Vsakdo ima na voljo nešteto izbir. Le da to nima nobene resne zveze s svobodo. Ali res hočemo tako svobodo, ki je svoboda v vnaprej določenem okviru?

Modna muha zadnjega obdobja je tudi beseda trajnostno. Naenkrat naj bi bilo vse trajnostno, če poslušamo politično elito, taka naj bi bila tudi domnevno zaželena rast vsega. Očitno je, da rast vsega ni trajnostna, podatkov o tem je veliko, zato bode v oči vztrajno ponavljanje besede trajnostno. Kot bi bila na delu prisila k ponavljanju in kot da bo magično povzročila, da bomo nenadoma zares tudi živeli trajnostno, ne le govorili o trajnosti.
 
Resnično, magičnega razmišljanja je veliko, veliko pa je tudi prisilnega ponavljanja in obnavljanja žargona. V medijih se kopičijo puhlice in klišeji, kot bi hoteli ustvariti vtis, da je svet drugačen že samo zato, ker uporabljamo modne besede.
 
Na delu je mehanizem, ki ga ni težko razumeti: svobodno sprejmite, kar vam je itak naloženo, kar se od vas pričakuje. Odločite se, da boste svobodno za trajnostni razvoj, ker pač preprosto morate biti, tak je slogan dneva, prav tako se svobodno odločite, da boste za rast vsega, ker itak nimate nobene druge možnosti. Poleg vsega morate razmišljati s svojo glavo, biti ustvarjalni, sanjati morate svoje sanje, ne sosedovih, biti morate out of the box.
 
Svet je danes bolj zaprt in paradoksen, kot je bil še nekaj desetletij nazaj.
 
V njem vse bolj prevladuje brezbrižni individualizem, vsak človek naj pač poskrbi zase, vsakdo naj uživa po svoje, ker ima pravico do uživanja, vsakdo naj razvija lastno neponovljivo identiteto, ker je neponovljiv in originalen.
 
V resnici je vse pod nadzorom, vse je predvideno, modeli življenja so izdelani in ponujeni potrošnikom, kot da Veliki Drugi skrbi za vsakega posebej. Taki so imaginariji, onkraj njih je življenje bistveno drugačno.
 
Trenutno se pred našimi očmi dogaja netrajnostno okrevanje po pandemiji. In jutri ne bo nič drugače. Raba premoga se bo povečevala, prav tako raba nafte in zemeljskega plina, le da bo dobila novo nalepko – napredna.   

Medtem ko vsak dan poslušamo pravljice o brezogljični družbi do leta X, so podatki o realnih koordinatah sveta neizprosni. Vseeno je, kako pozorni smo na obljube politikov, milijarderjev in elit, da bodo storili vse, da rešimo kapitalizem in ves planet pred uničujočo silo civiliziranega življenja, kajti podatki so objektivni. Namesto všečnih pripovedi bi zato morali resno razmisliti o njihovih razlagah oziroma interpretacijah.
 
Videti je, da je nemoč velika. Nemočni so vsi, tudi ti z največ moči in oblasti v rokah. Nemoč navadnih ljudi zlahka razumemo, saj nimajo ne denarja, ne premoženja, ne oblasti. Ideja demokracije je sicer taka, da obljublja moč, ki si jo množice ljudi preprosto vzamejo, toda to še ničesar ne spremeni. Delovanje kapitalistične mašinerije je namreč prignano do skrajnosti, zato se ne sme spremeniti niti malo, saj se lahko zruši celotna struktura.     
 
V resnici si nihče ne želi, da bi se to zgodilo, zato jo je treba podpirati na vseh koncih. Podnebne katastrofe, velikanski požari v Kaliforniji, Pandorini dokumenti, povečevanje sicer napredne rabe premoga in fosilnih goriv, dvigovanje cene hrane, podivjana inflacija in celo stagflacija, ki je za vogalom, divjanje cen električne energije … Vse to je bilo predvideno že pred leti, zato ne bi smelo nikogar presenetiti.
 
Presenečenje je kljub temu veliko, kot da ne bi hoteli verjeti napovedim. In celo ko jim verjamemo, smo vseeno presenečeni, ker so take zakonitosti našega duševnega življenja.
 
Zanikanje je močan obrambni mehanizem, zato so nemočni tudi znanstveniki. Še več. Analize dokazujejo, da so številni znanstveniki, ki so doslej javno in odkrito govorili o pandemiji koronavirusa, prejeli celo grožnje s smrtjo, če bodo nadaljevali.
 
Poteka torej reševanje kapitalizma na nove načine, ki jih zgodovina v glavnem ne pozna. In bolj ko ga rešujejo, slabše nam gre. Svobodno pomagamo reševati kapitalizem, obenem pa naivno verjamemo, da rešujemo tudi sebe.