Učinek netopirja in muha enodnevnica

Spomnim se, ko sem prvič slišal za smrtonosni virus, ki povzroča AIDS. Bilo je v Nemčiji, na nekem psihoanalitičnem kongresu sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekaj Nizozemcev je kar naprej vznemirjeno govorilo o novem virusu, pa o strašni bolezni in o tem, da si je treba nenehno umivati roke in da je treba čistiti kljuke in površine. Pojma nisem imel, o čem govorijo, oni pa v glavnem tudi ne – v zraku je bil predvsem strah pred nevidnim napadalcem. Od takrat je zaradi virusa HIV umrlo približno 32 milijonov ljudi, okužilo pa se jih je več kot 75 milijonov. Zdravila po desetletjih še danes ni.

V teh dneh pa so vsak dan glasnejši ljudje, ki napovedujejo, da bo leto 2021 a tremendous year, kar pomeni nekaj nenavadno velikega, velikanskega, ogromnega, ekstremnega, monumentalnega, nekaj, kar je mega in super. Nekateri celo trdijo, da bo gospodarska rast vsaj 10 %. Take pravljične napovedi seveda veliko povedo o pravljičarjih, pa tudi o zmožnosti ljudi ne le za zanikanje realnosti, temveč tudi za njeno psihotično pačenje in utajitev. Najhuje pri tem pa je, da številni ljudje iskreno verjamejo, da je vse to res, da je na primer pandemija zgolj kratka faza, tako rekoč povsem nepomembna, a nadležna muha enodnevnica, zaradi katere smo sicer na kratko ob svobodo, toda že jutri bomo svobodnejši kot kadarkoli.  
 
Vsakdo je bržčas že slišal za metulja, ki zamahne s krili v Braziliji, kasneje pa se zgodi v Evropi nevihta. To je prispodoba za občutljivost kaotičnih sistemov na drobne spremembe. Danes pa lahko uporabimo novo metaforo: učinek netopirja.
 
V enem samem netopirju je virus, ki se prenese na enega samega človeka, čez nekaj mesecev pa ga ima v sebi že na milijone ljudi po vsem svetu. Veliko jih umre, civilizacija se skoraj ustavi, pojavijo se vojni dobičkarji, nezaposlenost naraste, BDP upade, vsi kričijo v en glas, da bi radi vrnili življenje v stare tirnice in da je treba napeti vse sile, da se to tudi zares čimprej zgodi.
 
Toda starih tirnic preprosto ni več. Zakaj ne?
 
Dolgo časa po drugi svetovni vojni je res vse raslo, toda očitno je bilo tudi, da ima rast meje, da ne more biti neskončna; leta 1972 napiše skupina strokovnjakov poročilo o računalniški simulaciji eksponentne gospodarske rasti in rasti števila Zemljanov – poznamo ga kot The Limits to Growth. Paul Virilio napiše pet let pozneje, leta 1977, knjigo z naslovom Hitrost in politika, v kateri opozori na pomen hitrosti in njenega povečevanja, zaradi katerega se vsakdanje življenje ljudi pospešuje in pospešuje čez vse meje – verjetnost morebitnih katastrof pa tudi.
 
To sicer ne pomeni, da je učinek netopirja neposredni izraz takega pospeševanja, zagotovo pa ponazarja svarila, da pospeševanje gospodarske rasti prej ali slej nujno trči ob naravne procese, mehanizme in sile, ki jih ljudje za silo obvladujemo, a res samo za silo.
 
Vse bolj je zato očitno, da podnebne spremembe in pandemije niso le posledica naravnih procesov. Španska gripa, ki vzame vsaj 50 milijonov življenj, ni naravna sila, AIDS ni naravni pojav, prenos virusa SARS-CoV-2 na ljudi ni naravni pojav.
 
Namesto v vojaško-industrijski kompleks bi zato morali vlagati neprimerno več denarja v javno zdravstvo, znanost in kakovost življenja vseh ljudi na tem svetu. Nekaj bilijonov evrov na primer. Človeštvo jih ima na voljo, vprašanje pa je, če ne bo zopet prevladalo nekaj temeljnih mehanizmov, s katerimi se skušajo ljudje vedno znova nerazumno ogniti vpogledu v realnost: zanikanje realnosti, tajba realnosti, sprenevedanje, izguba spomina, intelektualiziranje, fantazijske projekcije, omnipotentnost, pačenje realnosti.
 
Sporočilo Starih je še vedno enako: na koncu iluzij o sreči je vselej katastrofa.