Učenje za razvoj v obdobju radikalne negotovosti

V zadnjih desetletjih je znanost o otrokovem učenju močno napredovala. Probabilistični ali verjetnostni modeli nam povedo, da imajo že zelo majhni otroci na voljo abstraktne, strukturirane, hierarhične reprezentacije ali hipoteze o predmetih, ljudeh in jeziku, kot poudarja Alison Gopnik v članku z naslovom The Theory Theory 2.0: Probabilistic Models and Cognitive Development (2011). Sklepati smemo, da se otroci učijo o svetu in o tem, kar je v njem, kot probabilistični učenci. To pomeni, da tehtajo evidence, potrjujejo in zavračajo posamezne hipoteze ter spreminjajo začetne teorije tako oziroma podobno, kot to delajo znanstveniki. Upravičeno zato govorimo o njihovem napredovanju.

Štiriletni otrok, pravi Alison Gopnik, tako že dokazano odkriva nove abstraktne variable in pravila na podlagi zelo majhne količine podatkov. Otroci so zares že po naravi, kot se reče, sijajni učenci.
 
Potem morajo v šolo, v kateri pa učenje v glavnem ne poteka na orisani način, saj vse bolj poslušajo in ubogajo učitelja, za katerega nekateri strokovnjaki še vedno trdijo, da prenaša znanje, ter vse manj eksperimentirajo, preverjajo hipoteze, postavljajo nove, jih zavračajo, raziskujejo in napredujejo.
 
Zadnjih nekaj mesecev, v obdobju pandemije, lahko razumemo kot svojevrstni družbeni, celo globalni eksperiment, iz katerega bi se morali česa naučiti. Današnji The Guardian tako prinaša prispevek s pomenljivim naslovom Coronavirus is our chance to completely rethink what the economy is for; spisal ga je Malcolm Bull, ki sicer predava na univerzi Oxford.
 
Imamo torej priložnost, da se iz pandemije česa naučimo. Lahko vnovič premislimo, čemu so namenjena gospodarstva, kako močno potrebujemo drug drugega, koliko ljudi mora vsak dan opravljati svoje delo, da obvladujemo virus. Ta ne bo čudežno izginil, kar pomeni, da se bomo morali privaditi življenju z njim. Časi so zato negotovi, številni ljudje so na robu duševnega zdravja, težko prenašajo osamitev, jemljejo pomirjevala in antidepresive, mnogi so nezaposleni, nekateri strokovnjaki opozarjajo na možnost lakote orjaških razsežnosti – samo v ZDA, najbogatejši državi sveta, naj bi bilo po ocenah 54 milijonov ljudi v nevarnosti, da trpijo za lakoto, če ne bodo dobili ustrezne pomoči.
 
Na voljo imamo dovolj empiričnih podatkov, da spremenimo in preoblikujemo koncepte, v katere smo verjeli pred pandemijo.

Številni ljudje že imajo izkušnjo, da je včasih treba narediti kaj na novo, premisliti vse skupaj, narediti refleksijo in začeti nekaj na drugačen način, se lotiti nečesa čisto novega. Nič novega torej.
 
Sedaj je natanko taka priložnost. To še ne pomeni, da se je odprl nov prostor, saj ga odpirajo samo ljudje – ne odpre se sam od sebe. Vprašanje je torej, ali nastaja nov kolektivni subjekt, ki bo ljudem ponudil nov prostor za zares drugačno razmišljanje o naših skupnih življenjih v bodočnosti.
 
Mislim na močno državo in nov kolektivni subjekt. Privatni lastniki kapitala in trgi z nevidno roko niti slučajno ne bodo prinesli ničesar tako novega, da bi se življenje premaknilo na bolje, kajti ti se, strogo vzeto, ne učijo – želijo se le širiti, kar pa je čisto nekaj drugega.