Učenje skozi oči drugega

Ljudje smo navajeni imeti mnenja o tem in onem, navajeni smo se učiti, saj se tudi moramo, učenje pa spontano razumemo kot kopičenje znanja, prenašanje znanja in njegovo zagovarjanje; velikokrat rečemo, da učitelji prenašajo znanje na učence in da sami prenašamo znanje na druge ljudi. V središču takih procesov je posameznikov jaz, ki zase verjame, da nekaj ve, da ima na voljo določeno znanje, ki mu omogoča razumeti svet in sebe v njem.

Ljudje imajo lahko veliko znanja ali pa malo. Lahko ga pridobijo še več, če se na primer vseživljenjsko učijo, nekaj ga lahko tudi izgubijo, ker ga na primer pozabijo. Kot da je znanje neposredno odvisno od količine. Le da ni. Količina pravzaprav nima nobene resne zveze z znanjem.
 
Učenje o svetu in sebi v njem je precej drugačno, če poteka skozi oči drugega človeka. Če se posameznik naravna na drugega človeka, na katerega koli drugega človeka, da bi zaznaval, spoznaval in razlagal svet iz njegovega zornega kota, ne iz svojega.
 
V takem primeru je takoj jasno, da je veliko vprašanje, če še lahko govorimo o kopičenju znanja, saj je bolj verjetno, da tako pridobljeno znanje ne bo povsem združljivo z obstoječim znanjem, ki ga posameznik že ima. Verjetno bo nastal spor.
 
Učenje skozi lastne oči je naravnano na krepitev tega, kar človek že ve, na dodajanje k obstoječemu znanju, na ponavljanje in obnavljanje; težko je biti kritičen do lastnega znanja. Teže se je učiti iz drugega zornega kota, iz drugačnega zornega kota, ki ga zastopa drugi človek. Tega je zato težko razumeti, težko se je prestaviti iz svojih čevljev v njegove. In zakaj bi človek to sploh storil?
 
Spor med posameznimi načini zaznavanja in razumevanje sveta je lahko zelo produktiven in učinkovit, ker nastane iz njega novo znanje; tak je potencial sporov, ki je za posameznika očitno koristen. Naj navedem primer.
 
Novembra leta 1981, pred natanko štirimi desetletji torej, je v Avstraliji nastal dokument. Nastalo je zaupno poročilo o fosilnih gorivih in toplogrednih plinih. Naslovljeno je bilo na tamkajšnjega ministrskega predsednika. Tako piše v prispevku z naslovom Australia's spy agency predicted the climate crisis 40 years ago – and fretted about coal exports (Graham Readfearn, The Guardian, 28. november 2021). Izvirni dokumenti je mogoče danes prebrati in brez težav ugotoviti, kako natančno so pred desetletji napovedali prihodnost, obdobje, ki ga živimo kot sedanjost. Bili so popolnoma jasni in zelo natančni.
 
V poročilu je zapisano, da bi nastali svetovni zmagovalci in poraženci. Ko bi se podnebje spreminjalo, bi se kanadski pas za pridelavo pšenice lahko povečal in se razširil na območje ZDA. Izguba permafrosta v Sovjetski zvezi in Kanadi bi lahko prinesla več kmetijskih zemljišč (permafrost se zdaj tali, skrb zbuja možnost, da bi lahko sproščanje velikih količin toplogrednih plinov dodatno dvignilo temperature). Če bi se ravni CO2 v ozračju podvojile, bi to lahko povzročilo segrevanje za 2 °C do 3 °C (prav tam).
 
Pred pol stoletja je bilo torej znanstvenikom in celo nekaterim politikom, ki so bili dolžni brati njihova poročila, kristalno jasno, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, če bo človeštvo še naprej uporabljalo fosilna goriva. Znanja je bilo veliko. In potem se desetletja dolgo ni zgodilo tako rekoč nič, če odštejem širjenje zanikanja podnebnih sprememb oziroma znanja o njih. Namesto globalnega učenja se je širilo globalno zanikanje.
 
Danes je nekoliko drugače, vendar problem globalnega učenja ostaja in je velik. Mlade generacije ljudi razmišljajo o podnebnih spremembah bistveno drugače kakor starejše generacije, toda to še ne pomeni dosti, kajti starejše generacije težko gledajo na svet z očmi mladih. Razlog ni, da nočejo gledati na tak način, razlog je, da je tako gledanje zahtevno.
 
Ego gleda na svet neprimerno laže z lastnimi očmi in se prepričuje, kako zelo objektiven je pri tem celo tedaj, ko ni. Lahko verjame, da ima veliko znanja tudi tedaj, ko domnevno znanje nastaja kot rezultat zavračanja resničnega znanja, ki ga zastopa drugi.