Učenje o vrednotah

Večinoma sem v družbi tiho, ne povem svojega mnenja. Tako pripovedujejo ljudje. Pripovedujejo vedno znova, to ni redek pojav. In potem nekdo reče, da je pripovedovanje dobrih zgodb redek dar. Saj je redko že to, da se ljudje sploh kvalitetno pogovarjajo! Nekateri rečejo, da se niti ne znajo. Nikoli se niso učili in naučili. Od majhnega so v glavnem poslušali in bili tiho. Starši in drugi ljudje so jim ukazovali, ker se z otroki ne pogovarjaš, temveč jim ukazuješ, kaj morajo narediti; tako pač verjamejo. Vodiš jih in oni so vodeni. To ni isto kot pogovarjanje, zlasti pa ni isto kot dogovarjanje in dobro pogovarjanje. Kako potem pripovedovati dobre zgodbe? In komu jih pripovedovati? Kdo te je sploh še pripravljen poslušati? Ljudem se namreč ves čas nekam mudi. Ni čisto jasno, kam se jim mudi, toda zatrjujejo, da nimajo časa. Za dober pogovor pogosto kratko malo ni časa. Še za slab pogovor ga ni. Število osamljenih ljudi je veliko, zelo veliko. In kakšno zvezo ima z vsem tem učenje o vrednotah?

Učenje o vrednotah je zelo preprosta zadeva. Ljudem poveš, katere vrednote so dobre in v katere vrednote je treba verjeti. Ljudje potem imajo vrednote; tako se pač reče. In jih znajo našteti. Le da pravo učenje o vrednotah niti približno ne pomeni, da se o vrednotah poučiš. Vrednote namreč živiš in jih udejanjaš. Ali pa jih samo imaš, tako kot imaš v omari srajce.
 
Človek, ki ima vrednote, ni zaradi tega dejstva nič boljši človek. Samo posedovanje vrednot ga ne naredi boljšega. Podobno ni človek, ki pripoveduje samemu sebi, da mu gre dobro v življenju, zaradi tega čisto nič na boljšem. Če je na boljšem, je razlog oziroma vzrok povsem drugje.
 
Boljše od posedovanja vrednot je razmišljanje. To nas dela in ohranja budne, obenem pa smo tudi odprti. Odprtost pomeni, da smo zmožni sprejeti nove sklepe, ki jih brez odprtosti ne bi nikoli sprejeli. Vztrajali bi pri sprejetih sklepih in mnenjih, ne bi iskali novih argumentov, ki bi nas vodili k drugačnim sklepom.
 
Odprtost do argumentov je pomembna vrednota, ki je ne shranimo v omaro, temveč jo uporabljamo vsak dan.
 
V vsakdanjem življenju pa je tako, da, ni nujno, da le v Sloveniji, ljudje pogosto doživijo hladen tuš. Ki ga izraža tale metafora: čim dvigneš glavo, ti jo že režejo. Razumno je torej skleniti, da glave ni dobro dvigovati, da je bolje biti tiho, ker pač hočeš, da je tvoja glava še naprej na tvojih ramenih.
 
Učenje o vrednotah ti pove, da so vrednote super zadeva, dokler verjameš vanje in jih imaš. Ko pa jih začneš udejanjati in živeti, je zgodba precej drugačna. Morda ne vselej, pogosto pač. Kaj potem narediš, ko ti rečejo, da so dobre pripovedi redek dar? Rečeš si, da je to nedvomno res in da je prav tako nedvomno res, da za dobre pripovedi potrebuješ tudi dobre poslušalce, ne le dobrih pripovedovalcev.