Učenje novega jezika

Ljudje včasih sanjarijo, kako bi bilo, če bi podlago svoje zavesti prenesli na nov nosilec in bi jo tako ohranili pri življenju, ko bi odšli s tega sveta. Dejstvo pa je, da se vsaj nekaj od tega dogaja ves čas, odkar obstajajo ljudje.

Socialna nevroznanost nas namreč uči, da zavest posameznega človeka ni v celoti ujeta v njegovih možganih, ni zaprta v njegovi lobanji. Obstajajo drobni vzorci zavesti, ki so razpršeni, kar pomeni, da so navzoči tudi v zavesti drugih ljudi; v določenem smislu ljudje vsaj malo prebivamo drug v drugem. Morda se najbolj zavemo resničnosti zapisanega, ko človek umre in so njegovi možgani uničeni. Delčki nosilcev zavesti, posamični vzorci, še vedno obstajajo v drugih ljudeh, ki so poznali umrlega in so mu bili blizu, kar pomeni, da so jih res dobro poznali. Lahko rečemo, da vsaj delčki zavesti posameznega človeka preživijo njegovo smrt. Enako lahko rečemo, da delčki zavesti ostanejo kot učinki vzorcev, shranjenih na drugih nosilcih, zato sem nekoč napisal več knjig z enakim naslovom: Freudovi duhovi. Človekova zavest preživi tudi na tak način. Freud je sicer umrl, toda njegove besede so ostale zapisane na papirju. Na videz mrtve črke, pravzaprav res ne moremo reči, da so žive, so še vedno tam in vplivajo na ljudi, ki jih berejo. Zapisane so kot vzorci, ki lahko vedno znova sprožijo učinke v možganih bralcev, podobne učinkom, ki so nastajali v Freudovih možganih.
Razmišljam, zakaj, čemu pišem tale dnevnik.

Zavest je učinek delovanja množice materialnih vzorcev, zato je tamle zunaj veliko delčkov nosilcev zavesti davno umrlih ljudi, ki so pustili za seboj romane, notne zapise, slike, fotografije, kipe in vse drugo. Tudi sam bom nekoč mrtev. Kaj bo sledilo?

Tile zapisi bodo najverjetneje ostali. Narejeni so kot vzorci razmišljanj, ki se mi zdijo dragocena. To so namreč razmišljanja o etičnosti. Ta je pomembnejša od mojih zapisov, mojih želja, upanj, občutkov, ki jih imam in se jih zavedam. Razmišljanja o etičnosti so pomembna, ker po definiciji izhajajo iz prednosti, ki jo ljudje dajemo drug drugemu. Zaradi take prednosti smo empatični z drugimi ljudmi, čutimo z njimi njihovo bolečino in radost, gledamo na svet z njihovimi očmi – v večji ali manjši meri, seveda.

Za kakovost naših medsebojnih odnosov in skupnega življenja je najpomembnejše, da globoko razumemo, kaj pomeni biti (drugi) človek. Pomeni namreč neponovljivo singularnost, pomeni posebni zorni kot. In natanko tak zorni kot je nekaj, kamor se lahko spravi tudi drugi človek. Tako kot se lahko nauči novega jezika.

Brez pretiravanja zato rečem, da lahko človek postane drugi človek. Lahko postane drugi od samega sebe, lahko dobesedno gleda na svet, ga čuti in razume iz zornega kota drugega človeka. Lahko čuti, kar čuti drugi človek, lahko razume, kar razume drugi človek, lahko doživlja, izkuša kakor drugi človek. Ne v prenesem smislu, temveč dobesedno.

Ko globoko razumemo drugega človeka, smo z njim že močno povezani. Medsebojno sporazumevanje in komuniciranje potekata z lahkoto. Velja obratno, ko smo povezani le površinsko ali pa sploh nismo.
Ljudje, ki jim gre dobro, ljudje, ki so premožni in spadajo med elito, zato brez orisanega delovanja preprosto ne morejo dojeti, kako je, če si reven, brez vsega, če si prebežnik, begunec, iščoč azil, zavetje, karkoli, da bi nekam položil glavo in v miru zaspal. Ljudje, ki so ves čas pod stresom, ki so vznemirjeni, zaskrbljeni, depresivni, enako ne morejo doumeti, kako je živeti brez vsega tega.

Postavljanje meja v obliki rezilnih žic in tehničnih ovir je zato več kot le zaščitni ukrep države pred tujci, saj je obenem metafora za ohranjanje razdalje, distance, ki onemogoča globoko razumevanje drugih ljudi, kar pomeni, da je sočasno simbol površinskosti, nerazumevanja, elitizma in/ali nezmožnosti za etičnost, nezmožnosti za pogled na svet iz drugega zornega kota.

Bogati vzorci, ki smo se jih dobro naučili, prav nasprotno, omogočajo razumevanje drugih ljudi prav tako, kot nekdo reče zase, da dobro razume samega sebe. Po isti logiki lahko drugega človeka razumemo celo bolje, kot se razume sam.

Človek dobro razume samega sebe in druge ljudi, ko je odprt do Drugega, kot bi rekel Lévinas. Vsakdo je smrtno bitje, je torej končno, umrljivo bitje, toda natanko v odprtosti do neskončnega Drugega se odpirajo nova in nova obzorja, zato lahko globoko razume katerega koli drugega človeka. Pravzaprav moram zapisati: človek ni na tem svetu samo zato, da bi dobro razumel samega sebe in se spoznal. Njegov cilj na tem svetu je, da razume drugega in samega Velikega Drugega. Prav prek Drugega na najbolj pristen in odgovoren način izrekamo dobrodošlico drugemu človeku.

Prebivanje na tem planetu namreč ni zaprt prostor posameznikovih odnosov do sveta zunaj sebe, temveč je to, kar imenuje Lévinas recueillement. Kaj je to?

Predvsem je nekaj povsem drugega od tega, na kar smo navajeni v kapitalizmu. Ne pomeni namreč zbiranja, kopičenja dobrin, temveč pomeni, prav nasprotno, odpiranje do dobrodošlice, pomeni izrekanje dobrodošlice novemu, to pa zopet pomeni presežek nad vsakim zbiranjem. Zaradi dobrodošlice dobivamo od Drugega, toda to niso predmeti, ki jih želimo kopičiti in imeti zase, niso blago, ki bi ga lahko zamenjali za drugo blago ali za denar, temveč so presežki nad vsakim blagom.

Ljudje torej dobesedno živimo drug drugega; ne vsakdo vsakega drugega človeka, kajpada, a morda je najpomembnejše prav spoznanje, da je tudi to, teoretično, mogoče. Živimo drug v drugem.

Pomembno je, ker nas vse to usmerja k etičnosti, drugega k drugemu prek Drugega, ne pa drugega proč od drugega ali drugega proti drugemu, češ da je medsebojna tekmovalnost nekaj dobrega in da naj vsakdo poskrbi zase, kakor ve in zna.