Učenje na daljavo – 3.: Um kot gospodar in um kot služabnik

Najprej sem si pripravil zeleni čaj. Potem sem naročil knjigi: The Making of Global Capitalism (Sam Gindin, Leo Panitch); Economics for the Many (John McDonnell) – za poletno branje. Med pitjem čaja sem prebrskal novice. In zasledil najnovejši objektivni podatek o povprečni dnevni količini ogljikovega dioksida v zraku, izmerjen 3. maja 2020: 418 ppm. Za primerjavo: najvišja povprečna dnevna izmerjena količina v letu 2019 je bila 415 ppm. Znanstveno pridobljeni podatek ima posebno vrednost natanko v teh dneh, ko se zdi, da bo kmalu zopet vse raslo, da bo gospodarstvo doživelo nov razcvet in da se bo tudi sicer življenje ljudi izboljšalo. Vse skupaj je pomembno zlasti zato, ker je sicer objektivne podatke o stanju sveta mogoče razlagati na različne načine, ti pa so močno prepleteni z razmerji moči, oblastnimi odnosi in načini, kako ljudje spontano obnavljajo hierarhična medsebojna razmerja. Nikakor ne smemo pozabiti, da živimo v izrazito hierarhično urejenih občestvih. Potem sem se lotil branja današnjih časopisov. The New York Times poroča, da lahko po predvidevanjih Trumpove administracije do junija letošnjega leta naraste število dnevnih smrti zaradi koronavirusa na tri tisoč, število na novo okuženih pa se lahko vsak dan poveča za dvesto tisoč. Noam Chomsky v intervjuju, ki je sicer star že dva tedna, poudari, da naj ne bomo naivni, kajti razredni spopad se nadaljuje in tako imenovani Gospodarji vesolja že sedaj načrtujejo bodoče gospodarstvo, ki bo precej podobno neoliberalnemu gospodarstvu, ki vlada temu svetu zadnja štiri desetletja. Precej podobno, kajti v novem svetu po pandemiji bo nadzora nad ljudmi več, pravi profesor, to pa pomeni več avtoritarnosti. Prav zato se zastavlja dobro vprašanje, v kakšnem svetu želimo živeti. Pandemija bo namreč prej ali slej minila, podnebne spremembe pač ne, še podčrta Noam Chomsky. Obstajajo torej Gospodarji, ki jih lahko nemo opazujemo pri delu, če hočemo, lahko celo navijamo zanje, obstaja pa tudi možnost, da sami odgovorimo na zastavljeno vprašanje, v kakšnem svetu želimo živeti, ne da bi čakali na njihov odgovor. Berem naprej.

Današnji The Guardian prinaša obsežen članek o Janezu Janši. Avtor Shaun Walker v njem uvodoma zapiše, da je naš trenutni ministrski predsednik doslej prehodil dolgo pot, ki je podobna poti madžarskega ministrskega predsednika Viktorja Orbána. Na kratko: začel je kot borec za demokracijo, potem pa se obrnil v desno, spremenil besednjak in dokazal, da zna biti podnebni skeptik in da so zanj kritične novinarke »presstitutke« –  ne vem natančno, kako v tem primeru poimenovati moške novinarje. Novinar še dodaja, da se Janez Janša včasih obnaša podobno kot ameriški predsednik Trump, kar pomeni, da se odziva na dogodke okoli sebe s tviti, in sicer na način, ki ljudi ne pusti neprizadetih. Bržčas pa je še pomembnejši poudarek, da je Janez Janša trenutno v položaju, v katerem lahko izkoristi pandemijo koronavirusa za politične namene.

Politično delovanje Janeza Janše je v Sloveniji že dolga desetletja podprto z množicami ljudi, ki vedno znova omogočijo, da se povzpne na oblast. Noben drug slovenski politik se ne more primerjati z njim, saj so številni zgolj muhe enodnevnice ali pa so že leta dolgo v senci in javnost zanje tako rekoč ne ve. Za Janeza Janšo vedo čisto vsi.
 
Prav tako vedo čisto vsi Slovenci in vedo čisto vse Slovenke, da je slovenski narod notranje razdvojen in da bo še dolgo trajalo bolj ali manj sovražno ugotavljanje, kdo je še vedno v partizanih, se pravi v gozdu, kdo zna brati samo Marxa, Engelsa in Lenina, kdo je zares pravi domoljub in kdo ni, kdo krepi državo in kdo jo namerava zrušiti.
 
Podobno se bo dogajalo zmerjanje, kdo je psihiatrični bolnik in kdo je odslužen, kdo laže in kdo je na pravi strani, karkoli naj bi že to pomenilo. Kot da bi bilo tako vedenje in delovanje smiselno, učinkovito in bi povečevalo blagostanje ljudi.
 
Samo da v resnici ni nič od tega.