Učenje na daljavo – 2.: Denar in želja

Denar ni sveta vladar, kot pravi pregovor. Vladarji so ljudje iz krvi in mesa, posamezniki in posameznice, ki zastopajo orjaške korporacije ali jih imajo v lasti. Zastopajo jih, ker imajo interes zastopati jih, globoko v sebi pa imajo tudi željo. Z velikim zanimanjem zato jemljem v roko novo knjigo, ki me je pritegnila z naslovom: Willing Slaves of Capital: Spinoza and Marx on Desire; spisal jo je Frédéric Lordon, izšla pa je pri založbi Verso. Domnevam, da avtor analizira pomen človekove želje, in upam, da dobro artikulira pot od Spinoze prek Marxa do Freuda.

Vprašanja se namreč vrstijo že vnaprej. Zakaj ljudje delavci delajo za lastnike kapitala in prenašajo, da ravnajo z njimi kot s sužnji? Tako piše v naslovu knjige. So ljudje po svoji želji sužnji kapitala, medsebojnih odnosov torej, kakršni pač so? Ali pa je njihova želja povsem drugačna, le da še ni osvobojena?
 
Pomembno je, da avtor ne trdi, da so ljudje sužnji lastnikov kapitala, temveč zapiše, da so sužnji kapitala. Razlika je velika in je bistvena, kajti biti suženj kapitala pomeni, da je vselej v igri želja, to pa zopet pomeni, da delavci na primer ne vstopajo v medsebojne odnose kot nezainteresirani roboti, ki pač nimajo nobene želje, temveč vstopajo kot afektivna bitja, želeča bitja. In kaj želijo?
 
To je zelo pomembno vprašanje. Odgovor je na dlani: delavci vsekakor želijo določene medsebojne odnose. Ne zaradi kapitalistov, temveč zaradi sebe, zaradi svoje narave. Kakšne odnose torej želijo?
 
Preden nadaljujem, je že jasno, da ima pri vsem tem veliko, morda ključno, odločilno vlogo etičnost. Nobeno presenečenje zato ni, da napiše Lordon knjigo o Spinozi in Marxu. To knjigo je bilo dobesedno treba napisati.
 
Da bi namreč razumeli globoko naravo človekove želje, se moramo posvetiti etičnosti; na primer tako, da vzamemo v roke Spinozovo Etiko. Ko je bil Lacan najstnik, jo je vzel v roke. Zgolj dodajam drobno opombo za kak naslednji zapis.
 
Za današnji zapis je dovolj droben zaplet, ki terja podrobnejšo analizo. Če bi bil človek kot želeče bitje svoboden in neodvisen, ga ne bi bilo mogoče izkoriščati. Zgodovina je polna dokazov, da se ljudje prej ali slej uprejo izkoriščanju, ker želijo biti svobodna, neodvisna želeča bitja.
 
Gotovo lahko pričakujemo, da se bo v kapitalizmu nekaj dogajalo z željo delavcev, saj bi se sicer nenehno upirali, a se dokazano ne. Proizvodnja in distribucija dobrin lahko gladko teče le, če se delavci ne upirajo (preveč) in obenem verjamejo, da lahko zadovoljujejo svoje želje.
 
Prav zato že lahko domnevamo, da je vse v denarju in je stvar denarja, tega univerzalnega menjalnega sredstva, za katero je sicer mogoče dobiti dobrine in blago, ni pa mogoče z njim urejati medsebojnih odnosov. Ali pač?
 
Najprej mora steči proizvodnja dobrin, najprej se morajo vzpostaviti natančno določena razmerja med delavci in lastniki kapitala; tudi lastniki kapitala imajo željo, da so odnosi kot kapital natanko določeni. Ali kot pravi Marx: od nekod moraš vzeti denar, ga vložiti v proizvodnjo, da bi dobil blago, ki ga moraš prodati, sicer je vse skupaj brze smisla. Kje torej dobiš denar? Še vedno berem tudi knjigo Kapital in ideologija Thomasa Pikettyja.
 
Morda ga podeduješ, morda si se rodil kot bogat dedič z zlato žlico v ustih. A takih je vendarle malo. Torej moraš denar nekako zaslužiti. A ni nujno. Lahko odideš v banko in si ga sposodiš ali pa povabiš k vlaganju te, ki ga že imajo.
 
Ko imaš denar, si na konju. Biti na konju pomeni, da vlagaš v proizvodnjo dobrin in želiš dobiti nekaj v zameno. Želiš dobiti denar v obliki dobička. Zakaj bi sicer vlagal in se trudil s proizvodnjo dobrin, ki obenem terja natanko določene odnose, ki so kapital?
 
Podoba je sedaj jasna in ima smisel: denar je na mizi, proizvodnja dobrin je stekla, prodaja blaga tudi, denar se vrača. Vsi smo srečni.
 
Obstaja tudi podoba srečnega delavca. Ta je v zadnjih desetletjih vse pogosteje delničar. Ima namreč toliko denarja, da ga lahko nekaj odrine za nakup delnic. Kupi jih zato, ker si obeta isto kot lastniki kapitala, ki je množica medsebojnih odnosov, kot smo ugotovili. Obeta si torej dividende, obeta si, da bo imel zvečer več denarja kakor zjutraj.
 
Pristaja na določene odnose, pristaja na kapital in si obeta, da mu bo šlo vse bolje. Ne vidi pa, da je kapital v rokah lastnikov kapitala, ki mora imeti natanko določeno obliko in jo tudi ima. Ker ljudje delavci voljno, po svoji želji pristajajo nanje in vstopajo vanje. Nenehno torej delajo na svoji želji in jo prilagajajo zahtevam mašinerije, da bi imeli zvečer več kakor zjutraj.
 
Le da njihova želja še zdaleč ni osvobojena.