Učenje na daljavo – 1.: Kapital in ideologija

Za učence, ki se hočejo učiti, za druge pač ne, je pandemija prava priložnost za učenje na daljavo. V tem času je tako učenje zelo dragoceno in nujno potrebno. Zlasti sedaj, ko je Thomas Piketty spisal knjigo z naslovom Kapital in ideologija. In več kot zabavno je prebirati njegovo knjigo skupaj z branjem še ene knjige s pomenljivim naslovom, poda katero je podpisan Paul Krugman (Arguing with Zombies: Economics, Politics, and the Fight for a Better Future).

Uvodoma zato velja poudariti, kaj je kapital. Da ne bi pozabili. Kapital namreč ni denar. Ni premoženje. Kapitalisti zato nimajo kapitala. Imajo denar. Veliko denarja. Imajo premoženje, zares veliko premoženja. Kapitala ne moreš posedovati, ker nima take oblike, da bi ga lahko posedoval. Ni dobrina, ni objekt, ni predmet, ne moreš ga vzeti v roke. Zato ga tudi ne moreš vlagati, ne moreš ga investirati. Ne moreš smiselno reči, da bodo prišli bogati tuji kapitalisti in nekaj naredili, da bodo vse ladje plavale, ker jih bo plima dvignila. Kapital ni plima. Kaj potem sploh je?
 
Marx je bil popolnoma jasen: kapital so odnosi. To so odnosi med ljudmi. Kapital je zato množica družbenih odnosov.
 
Toda kapital ni kakršnakoli množica odnosov. Je natanko določena množica. Tu ni prostora za pravljice in romantično govoričenje o odnosih. Kapital namreč niso odnosi, nad katerimi bi bili navdušeni. Zakaj ne?
 
Ker so to odnosi s tremi jasno začrtanimi koordinatami, kot pravi Marx. Prvič. Kapital so odnosi med ljudmi, med katerimi so delavci, ki nimajo dostopa do sredstev za proizvodnjo dobrin in blaga in storitev. Preprosto ga nimajo, zato se morajo prodajati najboljšemu ponudniku. Drugič. Kapital so odnosi med ljudmi, od katerih delavci nimajo nobenega drugega dostopa do tega, kar naredijo, razen da blago kupijo na svobodnem trgu. Dovoljeno jim je biti potrošniki. Tretjič. Proizvodnja dobrin in storitev je namenjena kopičenju profitov ali dobičkov v rokah kapitalistov, ki so lastniki produkcijskih sredstev in še vsega drugega. To pomeni, da uporabljajo surovine in stroje in naprave in delavce, da proizvedejo dobrine, te pa potem prodajajo, da bi imeli veliko denarja in premoženja. In ga tudi imajo. Imajo ga tako veliko, da nimajo jasne predstave, koliko ga je.
 
Delavci torej niso kapital, so pa del kapitala, ki so odnosi. Delavci morajo biti v takih odnosih, da so še lahko del kapitala. Če niso, niso del kapitala. Potem so na primer nezaposleni. Kot taki niso del kapitala. V teh časih je velikansko število delavcev prenehalo biti del kapitala, v prihodnosti pa bo takih delavcev še veliko več.
 
Beseda ideologija je zato več kot na mestu. Odnosi, ki so kapital, morajo biti namreč taki, da mašinerija, ki se imenuje kapitalizem, gladko teče. Ne sme prenehati gladko teči, kar zlasti pomeni, da se delavci ne smejo organizirati in pritisniti na kapitaliste, da bi bil kapital drugačen. Da bi bili družbeni odnosi drugačni.
 
Družbeni odnosi morajo biti natanko taki, kakršni so. Psihologi in vzgojitelji in učitelji in psihiatri in vsi drugi ljudje, kar jih ima interes za medsebojne odnose, morajo prispevati, da so natanko taki, kakršni morajo biti.
 
Da so na primer delavci spočiti in v dobri kondiciji, da niso preveč depresivni in da ne razmišljajo o samomoru, da sodelujejo pri vzpostavljanju natanko takih odnosov, kakršni morajo biti. Da so kapitalisti zadovoljni. In so morda zadovoljni celo sami. Ne vem. Morda tudi niso.
 
Vožnje s kolesom gor in dol ne bodo ničesar rešile ali spremenile. Moč, ki jo imajo kapitalisti, temelji na družbenih odnosih. Ne na represivnih aparatih države.
 
Participatorni socializem, izraz, ki ga uporablja Piketty, pomeni, da se spremenijo družbeni odnosi, ki so kapital. Ne pomeni, da postanejo delavci kapitalisti, da bi sodelovali s sedanjimi kapitalisti. Kapital so namreč odnosi. Socializem pomeni bistveno drugačne odnose.
 
Ne pomeni državnega planiranja, ne pomeni, da so vsi ljudje enako revni, ne pomeni avtoritarne države in ne pomeni, da je na čelu države diktator.
 
Socializem pomeni drugačne odnose. Samo to si je treba zapomniti.