Učenje

V šolah in sicer v življenju prevladuje način učenja, ki ga preprosto imenujemo kopičenje ali asimiliranje znanja, dejstev, podatkov, informacij. Ljudje tako dodajajo k obstoječemu znanju novo znanje. Obstajajo pa boljši načini učenja, ki so redkejši, so pa tudi pomembnejši in učinkovitejši, ker bolj ustrezajo sami definiciji učenja, ki pomeni ustvarjanje novega. Taki načini učenja ne pomenijo dodajanja novega k staremu, temveč pomenijo preobrazbo, transformacijo, preoblikovanje. Prvi način učenja imenujemo transcendentno učenje, drugega pa transformativno. Morda že živimo v obdobju, ko bosta ti obliki učenja ne le eksotična zanimivost za nekatere ljudi, temveč preživetvena nujnost za vse.

Transcendentno učenje je naporno, zahtevno ni včasih boleče. Terja namreč spremembo osebnosti, njene strukture, pomeni človekovo preoblikovanje. Tako učenje je zahtevno zato, ker mora človek prestopiti meje lastnega zaznavanja, razumevanja in doživljanja sveta, ki se jih sicer oklepa vse življenje. To ni lahko početje, kajti naučiti se mora sprejemati nekaj, kar je zanj popolnoma novo in zelo drugačno od tega, na kar je sicer navajen. Novo je drugačno, obenem pa je zanj tudi pomembno, vredno.

Transformativno učenje je še zahtevnejše, saj terja kar preobrazbo osebnosti. Tako učenje je pogosto v kriznih časih, ko se človek sooča z zahtevami po radikalni spremembi. In v takih časih živimo danes.

Živimo torej v časih, ki terjajo korenite spremembe, te pa omogoča transformativno učenje. 

Obstajajo torej oblike učenja, ki so bolj ali manj zahtevne, transformativne. Ne smemo pa pozabiti na oblike učenja, ki zgolj spominjajo na učenje, vendar niso učenje. Imenujemo jih ne-učenje (non-learning) in zgrešeno učenje (mislearning). Kaj to pomeni?

Obe obliki ne-učenja pomenita cementiranje, ohranjanje obstoječega pod plaščem navideznih sprememb. Omogočajo ju obrambni mehanizmi, s katerimi se človek pravzaprav ščiti pred resnično novim, pred vpogledom v sebe, pred refleksijo svojega početja in lastne identitete, pred kritičnim razmišljanjem. 

Človek s takim obrambnim učenjem ohranja lastno razumevanje sveta, obenem pa verjame, da ga dopolnjuje, nadgrajuje, krepi in širi. V resnici deluje na način, ki ga imenujemo mentalni odpori. Tak človek se ne želi naučiti ničesar novega, zlasti pa se ne želi naučiti česa takega, zaradi česar bi se spremenil in bi postal manj mentalno rigiden ali tog.

Kako naj postanejo ljudje neodvisni, odgovorni, fleksibilni ali elastični ter kreativni oziroma ustvarjalni, če se ne lotijo transformativnega učenja? Dodajanje, akumuliranje, asimiliranje znanja, informacij in podatkov, znanja in dejstev je dosti premalo za kaj takega. 

Transformativno učenje pomeni epistemološko spremembo, nov okvir, nov način zaznavanja in razumevanja sveta, ne pa kopičenja in dodajanja znanja. Na kratko: koristno se je vprašati, kako nekaj vem. Ljudje večinoma vztrajajo, da nekaj vedo in se obnašajo kot trgovci, ki prodajajo svojo robo drugim trgovcem, redki pa si zastavijo zapisano vprašanje.

Dejstvo je, da živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem je standardni model šolanja otrok in učenja zastarel in neveljaven. Tak je zato, ker potekata v spreminjajočem se svetu učenje in kreativnost z roko v roki: ljudje se učijo, ko so kreativni - ko so kreativni, se učijo. V takem svetu ne more obstajati moder učitelj, ki vnaprej ve, česa naj bi se učenci naučili. Če ni kreativen, ne more z njimi v korak.   

Tamle zunaj je še vedno preveč domnevno modrih učiteljev, ki vse vedo in prenašajo znanje drugim.