Tukaj in sedaj

Ali ni nekaj travmatičnega na tem, ko reče Greta Thunberg, da je treba storiti nekaj glede podnebnih sprememb tukaj in sedaj? Načelo ugodja, ki smo mu podrejeni, je namreč tako, kot je pokazal Freud, ko je spoznal, da lahko vztrajamo v njegovi podrejenosti tudi zelo dolgo, pa čeprav nam je to v škodo. Nobene nujnosti ni, da ga zajezimo v imenu načela realnosti ter storimo nekaj tukaj in sedaj, ker bi nam to narekovalo. In Greta se sklicuje natanko na to. Upa, da bo prevladalo načelo realnosti. Kaj pravzaprav to pomeni? In kakšne so možnosti, da zares prevlada? Kako deluje načelo realnosti danes?

Načelo ugodja je za vsakega človeka zelo otipljivo, konkretno. Ugodje, ki ga človek čuti, ko se na primer naje in napije, je zelo preprosto, deluje tukaj in sedaj, kar pomeni, da je človeku lepo, prijetno, dobro, zato tudi želi vztrajati v takem stanju.
 
Načelo realnosti pa je bolj oddaljeno, je abstraktno, in ga je teže misliti. Kdor pomisli na primer na podnebne spremembe, ima takoj občutek, da o njih ali nima pojma, ker ni fizik, ali pa so tako težko razumljive, da se mu preprosto ne ljubi ukvarjati z njimi, če ravno ni žrtev kake konkretne, otipljive katastrofe v obliki poplave, potresa, orkana, suše ali česa podobnega. Na kratko: podnebne spremembe so vselej tam nekje daleč ali pa znanstveniki tako ali tako ne vedo čisto natančno, ali dejansko obstajajo onkraj običajnih naravnih ritmov in sprememb, kar pomeni, da se z njimi ne bomo ukvarjali in se bomo raje še naprej podrejali – načelu ugodja.
 
Sklicevanje na načelo realnosti je torej že vnaprej obsojeno na cel kup težav, medtem ko načelo ugodja deluje zlahka in ga ljudje sprejemajo z obema rokama.
 
Načelo ugodja deluje tako, da se posameznik oklepa neposredne realnosti in upa, da bo načelo delovalo čim dlje, da bo imel čim več ugodja zase, deluje pa tudi na kolektivni ravni, in sicer tako, da se ljudje spontano oklepajo voditeljev oziroma blagovnih znamk, ki jim obljubljajo varnost, zapirajo meje, postavljajo zidove in rezilne žice, da v občestvo ne bi vdrlo nič takega, kar bi zmanjšalo njihovo – udobje, ugodje. 
 
Demokracija je v takem svetu na zelo resni preizkušnji, kajti dogaja se, da več in več ljudi terja delovanje načela ugodja, zato se oklepajo avtoritarnih voditeljev, ki jim ga obljubljajo, medtem ko je načelo realnosti vse bolj pod udarom, saj se nanj sklicuje malo ljudi, pa še ti so pogosto tarča posmeha, ciničnih komentarjev, nanje pa zlivajo tudi gnojnico.
 
V kapitalizmu je demokracija že tako ali tako na slabem glasu, čeprav se blagovne znamke nenehno sklicujejo nanjo, to pa delajo zato, ker se jim zdi tako sklicevanje pametno in moderno, kajti demos je vselej množica ljudi, ki se tako rekoč po definiciji ravno ne sklicuje na načelo ugodja, ampak terja od sebe in od drugih ljudi mukotrpno raziskovanje realnosti in naporno ustvarjanje novih načinov skupnega življenja.
 
Globalna solidarnost ljudi, ki se sklicujejo na načelo realnosti, je zato malo verjetna, bolj verjetno je ustvarjanje pogojev, ki zagotavljajo, kar gromoglasno in robato zastopa ameriški predsednik s sloganom America first. Na žalost se bližajo časi, ko bo takega delovanja vse več, kar preprosto pomeni, da bo vsakdo skušal reševati samega sebe in se izolirati od vseh, ki domnevno ali zares predstavljajo kakršno koli grožnjo načinu življenja, ki ga zastopa in skuša ubraniti.  
 
Generalno je namreč resnica kapitalističnega sveta tale. Njegovega na videz gladkega delovanja ne sme zmotiti nihče. V kapitalizmu se zato samo strinjaš z načinom njegovega delovanja ali pa si takoj izključen. Greta Thunberg je s svojim tukaj in sedaj kamenček v taki mašineriji, kakršen je bil na primer pred desetletji bosonogi drobni Mahatma Gandi, iz katerega so se britanski politiki in zlasti oficirji norčevali, ko je dejal, da bodo nekega jutra preprosto zapustili Indijo – in dejansko so jo.
 
Izjemen, skoraj neverjeten primer gladkega delovanja kapitalizma pa je sodobna komunistična Kitajska. Zadnjič sem gledal dokumentarec, v katerem so prikazali, kako so v nekem mestu zgradili več kot tridesetnadstropni hotel v – štirinajstih dneh. Poenostavljeno si predstavljam tole: partija je rekla, naj se gradi, delavci pa so samo pljunili v roke, ker je bilo za vse ostalo (denar, infrastrukturo, material …) poskrbljeno. V demokratični Sloveniji bomo, prav nasprotno, samo nekaj kilometrov ene same proge gradili leta in leta. Na Kitajskem bi tako progo zgradili dobesedno čez noč, na njej pa bi vozili vlaki s hitrostjo petsto kilometrov na uro.
 
In Kitajska ni neobstoječa, utopična, pravljična dežela, ampak je zelo, zelo realna.