Tujec je vselej z nami

Naslov je za marsikoga nenavaden, toda še bolj nenavadno je, da nekateri ljudje verjamejo v njegovo nasprotje. Vanj na primer verjamejo vsi tisti, ki so nekje globoko v sebi prepričani, njihovo prepričanje je lahko povsem iskreno, da pripadajo kakemu posebnemu občestvu, pa naj gre za arijsko raso, kako drugo vzvišeno raso, čeprav obstaja ena sama, ali kako skupino ljudi, ki je domnevno čista, brez primesi, nedotaknjena kot jutranja rosa, poslana na ta svet od Boga ali česa podobnega. Tako verjamejo tudi ljudje, ki uporabljajo izraze, kot so: čisti, čistokrvni, polnokrvni Slovenci, Nemci, Američani …; pravi Slovenci; prvobitni Slovenci; avtohtoni Slovenci. Sem sodijo ljudje, ki verjamejo, da živijo nepokvarjeni ljudje, neomadeževani ljudje, pristni in avtentični ljudje, naravni ljudje, ki so ves čas v stiku z naravo, kot da je to nekaj najbolj čistega in pravega, ali celo z nadnaravnim …  Dobra novica zanje je, da nikoli ni živel noben človek z naštetimi lastnostmi in da nikoli ne bo. Ali drugače rečeno: vsak človek je na določen način 'pokvarjen', 'omadeževan'. Ali hendikepiran, če mene kdo vpraša. Argumentov za svojo trditev imam veliko. Osnovna ideja pa je sorazmerno preprosta: solidarnost med nami krepi natanko zavest o lastni ranljivosti, zavest, da je svet narejen na prav poseben način, zaradi katerega smo lahko odprti, s tem pa tudi ustvarjalni, kreativni in zmožni za novo. Za to pa ne potrebujemo niti Boga niti česa nadnaravnega, saj zadošča to, kar je notranje svetu, v katerem živimo, in nam samim..

Ne obstaja množica vseh množic. Tako je klasično spoznanje, ki ni samo filozofsko, saj je tudi matematično. In ne obstaja človekov odnos do sebe kot množice ali multiplicitete, ki bi bil tak, da bi jo določil, sklenil, povezal in zaprl. Človek ne more biti množica vseh množic. Vsak človek je zato strukturno nujno odprt in nedoločen. In natanko v tem smislu je tudi omadeževan.
 
Človekova sreča je, da je odprt, ker to pomeni, da lahko spreminja svojo identiteto. Moralna filozofija ne bi nikdar nastala, če bi bili ljudje kakor živali, ki živijo vsak s svojo določeno in določljivo identiteto, refleksno oziroma instinktivno. Človek lahko spreminja svojo identiteto, ker se prej ali slej zave, da je, ker se ne more skleniti in zapreti vase, samemu sebi tujec, da je torej drugi v njem. Ni tam zunaj, ampak je sestavni del njegove identitete. Kako to misliti na še preprostejši način? Takole.
 
Ko se jezimo na tujce in migrante in prebežnike in čudake in nenavadne ljudi, se lahko postavimo v škornje kakega drugega človeka, ni pomembno, katerega, in takoj ugotovimo, da smo verjetno tudi sami zanj čudni, nenavadni in kar je še tega. Taka vaja je zelo preprosta in nič ne stane, je pa koristna.
 
Ko skušamo pregnati tujce in čudne, nenavadne ljudi, ko prednje postavljamo zidove, planke, rezilne živce in podobno šaro, ki jo ljubkovalno imenujejo tehnične ovire, pozabljamo, da je tujec najprej in predvsem v nas samih.
 
To je nekaj, nedoločljivi X, ki ga ne poznamo, ne razumemo in nam je preprosto tuj. In če hočemo izključiti iz sebe vse elemente, ki nam niso všeč, da bi postali čisti, smo že na robu norosti. Ko hočemo izključiti iz občestva vse, ki niso dovolj čisti, smo prav tako zmešani.
 
Obstaja pa možnost izbire, ki jo spremlja potrjevanje. Na primer potrjevanje drugih ljudi v njihovi nedoločeni identiteti, v njihovi odprtosti in zmožnosti za kreativnost. Ne torej v njihovi domnevni sklenjeni in zaprti identiteti, dani od narave ali kako drugače, ki nam je všeč ali pa nam ni, temveč v njihovi zmožnosti, da so drugi od sebe.