Trenutek upanja

Javna občila zelo redko poročajo o podnebnih spremembah, v teh krajih še zlasti, čeprav bi morala poročati čisto vsak dan, na dolgo in široko, da bi ljudje res dobro razumeli, kaj se dogaja okoli njih. Dogodkov je pravzaprav tako veliko in so tako pomembni, da v resnici niti to ne bi zadoščalo, da bi ljudje natančno vedeli, kaj se dogaja tukaj in sedaj. In pri tem niti približno ne mislim samo na podatke o izpustih ogljikovega dioksida in trivialno ugotavljanje, da bo treba nekaj drastičnega narediti v kmetijstvu in da ljudje v prihodnosti ne bodo jedli tako velikih količin rdečega mesa kot danes, pa če jim je to všeč ali pač ne. Tokrat mislim na nekaj drugega.

Mislim na nekaj, o čemer javni mediji sploh ne poročajo. Poročati bi morali namreč o tem, o čemer poročajo raziskovalci oziroma znanstveniki. Zadnje raziskave tako kažejo, da po svetu, zlasti tam, kjer so podnebne spremembe pustile največji pečat, ljudje že trpijo zaradi anksioznosti oziroma tesnobnih stanj, trpijo zaradi depresivnih simptomov, ki kažejo na to, kako zelo ranljivi so in kako odvisni so od okolja, na katerega so navajeni. Ne trpijo torej le zaradi uničenih pridelkov, kmetijskih površin, suše, poplav, tornadov in požarov, ki jim uničujejo polja in domove, trpijo tudi zaradi duhovne in duševne škode, ki jo je sicer težko izmeriti.
 
Prav take oblike trpljenje bo treba v bodoče posebej obravnavati, kajti ljudje bodo dobesedno prisiljeni spreminjati svoja življenja. 
 
V taki perspektivi bo zato vedno znova čas za poglobljen razmislek o dogodku, ki se je zgodil pred natanko pol stoletja. V treh dneh, med 15. in 18. avgustom 1969, v času, ko je človek stopal na Luno, se je v Woodstocku zbralo več kot pol milijona ljudi, ki so skupaj prispevali k nečemu, kar imenujejo nekateri trenutek upanja za človeštvo.
 
Woodstock je tako že zdavnaj postal del naših življenj, in sicer natanko v tistem smislu, ki nam pomaga misliti, kaj pomeni biti simbolno bitje upanja, kaj je kultura, kakšno mesto ima v njej umetnost, zlasti glasba, v kaj naj bi ljudje upali. Ljudje so si zato prisvojili Woodstock, ker predstavlja izhodišče za razmišljanje, ali ni vendarle mogoče organizirati naših življenj še na drugačne načine od teh, na katere smo sicer navajeni.
 
Tehnološki napredek, brez katerega ne bi bilo pristanka na Luni, se namreč neločljivo prepleta s sporočili, ki jih slišimo še danes kot odmev skoraj neverjetnega dogodka, ki se je zgodil ob koncu desetletja, v katerem so ubili ameriškega predsednika, njegovega brata, morebitnega novega predsednika ZDA, ter temnopoltega voditelja, ki je prav tako lahko popeljal pol milijona ljudi na ulice, odmev dogodka torej, v katerem se je združilo skoraj vse, kar bi si lahko ljudje povedali o naravi ljubezni, solidarnosti in egalitarnosti, demokracije in družbene pravičnosti.
 
Povedali so si, nam pa ne preostane drugega, kot da si povemo še enkrat. Če si ne povemo, trenutka upanja ni, saj ne more kar pasti z neba, ne more se roditi brez ljudi, ki znajo in hočejo prisluhniti, ko se v daljavi komaj slišno pojavijo prvi znanilci nečesa zares novega in obetajo, da preglasijo vse klišeje in vsa propagandna sporočila, vse puhlice in vse pozive, naj še bolj garamo, da bo vse raslo.
 
Je pa prav tako res tole. Tako kot je človekov odnos do boga nujno aleatoričen, ne moremo določiti, kdaj in kako se bo začelo. Rečemo lahko vsaj to, da se ne bo začelo tako, da bo najprej nekdo ugotovil, kaj logično sledi nečemu drugemu, ampak se bo začelo nenapovedano, z izjemo.