Treba je

Treba je trdo delati. Brez trdega dela ni uspeha. Potrebna je disciplina, ki tlakuje pot k uspehu. Treba je poslušati učitelje, ki svetujejo staršem, da je treba po končanem pouku, kjer se trdo dela, še doma trdo delati z otrokom, ker so pač taki časi, s trdim delom pa je najbolje pričeti že v ranem otroštvu, da se človek ne pomehkuži, temveč se utrdi. Tekmovalnost je namreč velika. Storilnost je zaukazana. Produktivnost je nujno potrebna, sicer ne bo vse raslo. Zdi se, da je življenje trdo, da je realnost trda in da morajo biti tudi ljudje trdi. S trdim delom se tako najlaže in najhitreje utrdijo. Treba je delati celo na sebi, čeprav ne vemo, kaj to je. Sliši se dobro in metafora je povsod. Le da je zadeva bistveno kompleksnejša. Žargon in novorek je ne pojasnita, znanost pač. Ki dokazuje, da je prav delo na sebi neprimerno pomembnejše in vrednejše, kot si navadno predstavljamo, le da ga moramo dobro razumeti, preden se ga lotimo.

Pandemija novega koronavirusa je na žalost dobro izhodišče za razumevanje človeške mehkobe, ranljivosti, krhkosti in nemoči. Že sicer se človek izogiba resnim pogovorom o sebi in odnosih, ker se boji. Verjame, da je dovolj, če si kdaj pa kdaj da duška, če izpusti paro iz sebe, če se sprosti v kaki telovadnici. Morda verjame, da je rešitev v trdem delu. In se krepko moti. 
 
Mnogi ljudje ne upajo postaviti jasnih meja med seboj in drugimi ljudmi. Vsemu rečejo da, da imajo navidezni mir, da se ni treba pogovarjati o tem, kar je med njimi. Potem čutijo tesnobo in nemoč. Nekateri so ves čas jezni nase in na druge, zadirajo se, iščejo krivce in stresajo jezo na vsakogar, ki pride mimo.
 
Težko je najti drugega človeka, dobrega sogovorca, in težko je priznati težave, ki jih imamo. Zdi se, da je rešitev v trdem delu in močni volji, vendar ni. Težave, ki jih imamo, ne bodo magično izginile, ker jih zanikamo, trdo delamo ali se bojimo soočenja z njimi. Poleg tega se bojimo, da nas bodo imeli drugi za šibke in nekompetentne. Morda prav zato sprejemamo novorek o kopičenju kompetenc in močni volji.
 
Psihološke raziskave dokazujejo, da si pravzaprav sproti kopljemo jamo, ker verjamemo v napačne ideje. Nesporno je namreč dokazano, da so v varnem okolju, v katerem se čutimo sprejete, v okolju, v katerem imamo dobrega sogovorca, uvodoma orisane zadeve bistveno drugačne, kot si mislimo.
 
V takem okolju pripovedovanje o sebi, o svoji ranljivosti in mehkobi, o težavah in izzivih, ki jih ne razumemo in ne znamo rešiti, povečuje občutek medsebojnega zaupanja, občutek bližine in sprejemanja. Očitno smo ljudje evolucijsko izvrstno opremljeni za medsebojno razumevanje, naklonjenost, sprejemanje in solidarnost, če so le izpolnjeni osnovni pogoji. Tedaj se zgodi ravno nasprotno od tega, česar se ljudje bojijo, ko rečejo, le kaj si bodo drugi mislili o meni.
 
V varnem okolju prevladuje sprejemanje drugega, ne obtoževanje, iskanje krivcev, vzbujanje negativnih občutkov manjvrednosti in nekompetentnosti. Vse to se dogaja v vsakdanjih okoljih, ki niso dovolj varna, ker v njih prevladujejo tekmovalnost, sebičnost ter razkazovanje mišic in dokazovanje, kdo je trši.
 
Izraz, ki povzema zapisano je self-compassion ali sočutje do sebe. Ne le do drugih ljudi, temveč predvsem do sebe.
 
Sočutje do sebe pomeni najprej prijaznost do sebe. Človek je zato sočuten in prijazen do sebe, ne jezen ali razočaran ali celo besen, zato se ne krivi za neuspehe in ne pritiska nase v smislu tistega norega nadjazovskega treba je. Pomeni tudi sprejemanje spoznanja, da sta bolečina in neuspeh del življenja, da ni nobene potrebe po veri v idealno življenje brez enega in drugega.
 
Vsa živa bitja poznajo nepopolnost in neuspehe. Le človek lahko tako preoblikuje razmišljanje o sebi in svetu, da začne verjeti v smiselnost težnje k perfektnosti in uspehu za ceno telesnega in duševnega zdravja.
 
Ljudje, ki zmorejo malo sočutja do sebe, ga zmorejo malo tudi do drugih ljudi. Če je le mogoče, se jim skušam izogniti v velikem loku.