Tragične sanje

Melania Trump nagovori včeraj ameriško in svetovno javnost ter podpira svojega moža, da bi postal predsednik ZDA še v drugo. Med drugim reče tudi tole: njegov interes je a total honesty, vselej ve, kaj misli; (…) bori se za vas in vaše družine. Na katerem simbolnem kraju moramo stati kot naslovniki njenega izjavljanja, da bi se strinjali z njo, da bi bile njene izjave resnične in bi dejansko opisovale njenega moža?

Melania namreč želi, da ji verjamemo; zlasti seveda želi, da ji verjamejo ameriški volivci. Če tega ne želi, je njeno izjavljanje nesmiselno.
 
Najprej moremo torej verjeti, da je njen soprog povsem pošten, da se drži dejstev, da je odkrit, da ne zavaja, da se ne spreneveda, da je natančen, da je precizen. Vse to namreč pomeni angleška beseda honesty, ki jo uporabi v svojem govoru Melania. Ki hoče povedati, da njen mož ne govori k'r neki, da vselej ve, kaj govori, in da misli, kar pove.  
 
Analiza vsega tega, kar je v zadnjih štirih letih povedal Donald Trump, seveda presega tale blog, zlahka pa bi bilo dokazati, da Melania s svojim izjavljanjem ravno ne dela tega, kar zastopa in zagovarja – v svojem govorjenju ni popolnoma poštena, odkrita in natančna, kajti njen mož pogosto zavaja ljudi, je zelo nenatančen, drži se samo nekaterih dejstev, ne pa tudi drugih, ki ga postavljajo na laž, je odkritosrčen le takrat, ko mu ustreza, ne pa sicer, poleg tega pa je velikokrat vulgaren, ciničen, nespodoben, rasističen, seksističen in prostaški.
 
Ima pa Melania nevede prav, kajti številni volivci sprejemajo prav vulgarnost, nespodobnost, cinizem, prostaškost in domnevno direktnost, s katero njihov predsednik žali ljudi, jih omalovažuje, izključuje in se norčuje iz njih. Vse to počnejo tudi sami, in ga imajo za junaka, ljubljenega voditelja, ki se šopiri na svetovnem odru in spreminja politiko v vulgarno javno delovanje, da bi bile množice vsaj za silo potolažene.
 
Podobno je z ugotavljanjem, da se Trump bori za ameriške družine. Če bi se boril, bi objektivni podatki to pokazali, a ne kažejo. Ravno nasprotno kažejo. Da je elita vsak dan bogatejša in da je veliko družin na robu revščine, brez zdravstvenega zavarovanja in brez perspektiv.
 
In mož, ki v času pandemije koronavirusa ter grozečih podnebnih sprememb izstopi iz Pariškega sporazuma, povečuje količino načrpane nafte in obnavlja rudnike premoga, se prav gotovo ne bori za prihodnost družin, ampak kvečjemu pospešuje njihov klavrni konec.
 
Melania torej ne razume čisto dobro, kar govori, ali pa se spreneveda, kar pomeni, da govori, kar mora govoriti, kar so ji morda celo zabičali, govori, a tega ne misli, misli nekaj drugega, a tega ne upa povedati in ne sme povedati. Na mestu je zato nov razmislek.
 
Kaj prebudi človeka iz otopelosti, kaj je močnejše od njegovega zanikanja realnosti ali celo utajitve?
 
Zgolj močna katastrofa, travmatični dogodek, zaradi katerega sprenevedanje preprosto ni več mogoče. Kaj prebudi družbo? Odgovor je povsem enak. Šele zares močni dogodki, ki neposredno vplivajo na ljudi, sprožijo nov, drugačen način razmišljanja od tega, na katerega so ljudje navajeni. In danes se vztrajno približujemo ultimativni meji, onkraj katere tako cinično sprenevedanje, zanikanje realnosti, njena utajitev kratko malo ne bodo delovali več. In stari, dobri Freud bo vnovič aktualen, kot ni bil že zelo dolgo časa. V takem obdobju ljudje namreč potrebujejo voditelje, dobre voditelje, karizmatične voditelje, ki pokažejo pot, odprejo obzorje, zarišejo perspektivno. Tako kot pacient potrebuje analitika, Velikega Drugega, ker sam preprosto ne ve več, kam in kako.
 
Sedanja družbena in globalna situacija je izjemno dramatična. Ljudje, potopljeni v pandemijo smrtonosnega virusa, so se sprostili. Najprej svoboda, beremo na raznih transparentih, ki jih nosijo, toda to je norost. O kakšni svobodi govorijo, ko se katastrofe kar množijo, se povezujejo med seboj in ogrožajo ne le posamezne ljudi, ampak kar celo človeštvo?
 
Samo pomislite. Koronavirus naj bi kar sam od sebe nekako izginil in odšel proč, kot trdi Trump; podnebne spremembe se bodo ublažile same od sebe ali pa bomo že našli nekakšno rešitev v zadnjem hipu; naftne derivate bomo kurili še naprej, obenem pa počasi vlagali še z zeleno gospodarstvo, da bo volk sit in bo koza cela; gospodarstvo si bo čudežno opomoglo že čez nekaj mesecev in naslednje leto bo povsod okoli nas ena sama radostna rast, ker bo vse raslo.
 
Tako razmišljanje je, klinično vzeto, psihotično. To pomeni, da nima nobenega stika z realnostjo. Človek, ki tako razmišlja, je psihotičen. Da bi mu verjeli, moramo postati psihotični še sami.