Totalna zguba na svetovnem odru

Pred nekaj meseci je potekala zelo zanimiva izmenjava mnenj, ki bo morda postala kar del kulture in novejše zgodovine. Robert De Niro je tako v nekem trenutku izjavil, da je ameriški predsednik Donald Trump totalna zguba (total loser), potem pa dodal, da je tudi šarlatan (pozer), ki hoče biti gangster (wannabe gangster); pozer je človek ponarejenega vedenja in/ali delovanja. Ameriški predsednik je nemudoma odvrnil, da je De Niro oseba z zelo nizkim inteligenčnim količnikom, kar naj bi pomenilo, da ne ve čisto natančno, kaj govori, oziroma se moti glede ameriškega predsednika, ki zato ni nič od tega, kar igralec pravi, da je, to pa obenem pomeni, da se popolnoma moti in ne ve, da se moti, ker je pač – premalo inteligenten. Ameriki predsednik torej sporoča vsaj to, da zase bolje kot De Niro ve, kaj oziroma kdo v resnici je, čeprav je Freud že zdavnaj dokazal, da ego ni gospodar v svoji hiši in da resno analiziranje samega sebe ni mogoče, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo nevrotikov in drugih ljudi s simptomi.

Izmenjava mnenj pa je zanimiva predvsem zato, ker so ideje, s katerimi nas sooča, zelo produktivne, kar pomeni, da veliko povedo. Naj grem po vrsti.
 
Robert De Niro zelo dobro pozna svet gangsterjev, ki to so ali pa bi hoteli biti, ker jih tak svet preprosto privlači. Spomnimo se samo sedaj že klasičnega filma Mean Streets (1973) in še bolj slavnega The Godfather: Part II (1974); dodajam še Once Upon a Time in America (1984).
 
Gledanje teh filmov nam tako rekoč na pladnju ponudi resen razmislek, da ima slavni igralec nemara prav, ko reče, da je ameriški predsednik pozer, saj ne zna biti niti dober gangster; rad bi bil, a mu ne uspeva. Vprašanje je seveda, zakaj ali čemu bi sploh hotel biti gangster, saj je politik. A na mestu je novo vprašanje. Imata svet gangsterjev in svet politikov kaj skupnega?
 
Enako zanimiva je druga izjava, da je Trump popolna zguba. Bogataš, ki postane še ameriški predsednik, bržčas ni zguba, če imamo pri roki kriterije, s pomočjo katerih presojamo, kaj naj bi pomenil ameriški način življenja, kaj pomenijo ameriške sanje in kako se je Trump povzpel do izjemno močnega položaja, ki ga trenutno zaseda.   
 
Ne vem, na kaj je mislil De Niro, ko je dejal, da je Trump totalna zguba, toda zopet so pri roki njegovi filmi, ki nam pomagajo misliti.
 
The Untouchables (1987) je film, v katerem spremljamo usodo enega najbolj razvpitih gangsterjev vseh časov, ki ga končno ustavi majhna skupina nezlomljivih in nepodkupljivih – gangster je kajpak Al Capone. Morda ameriški predsednik celo resno misli, da je nedotakljiv, tako smemo sklepati iz njegovih številnih izjav, toda De Niro poudarja, da so zares močni šele ti, ki so nepodkupljivi ali nezlomljivi, kar pa Trump zagotovo ni, če sodimo samo po številu obtožb na njegov račun in sodnih procesih, v katere je tako ali drugače vključen.
 
Trumpov odziv na ideje, ki jih zastopa De Niro, je tak, da se tako rekoč sam od sebe obrne proti Trumpu, kajti človek nizke inteligence ne bi nikoli mogel tako natančno izpostaviti koordinat za razmišljanje o vedenju in delovanju drugega človeka, kot to stori prav De Niro, to pa obenem že pomeni, da predsednikov odziv ni na ravni izjav, s katerimi se v javnosti izpostavi igralec. Torej bi moral reči kaj drugega in morda bolj – inteligentnega.
 
Na koncu velja omeniti še dva filma, v katerih nastopa De Niro, oba pa odpreta novo polje, v katerem lahko dodatno razmišljamo o izmenjavi mnenj med igralcem in ameriškim predsednikom. Prvi je kajpak Joker (2019), o katerem sem že pisal, na tem mestu pa bi poudaril še tole.
 
Arthur Fleck (Joaquin Phoenix), bodoči Joker, je človek, ki se končno sooči z vlogo ali identiteto, ki ga izstreli v povsem nov svet nasilja, v katerem na noben način ne more rešiti problemov, s katerimi se sooča pred tem odkritjem. Še več, v tem novem svetu takih problemov sploh ni, zato se zdi, da je rešen, čeprav je že dokončno pogubljen, nezlomljiv in nedotakljiv, na koncu pa kljub temu pristane v norišnici, kamor tudi sodi.
 
Trump kajpak ni Joker.
 
Zadnji film, ki ga želim omeniti, je še ena mojstrovina, v kateri nastopa De Niro: The Irishman (2019). To je pripoved o prepletanju zločina in politike, gangsterjev in politikov, zlasti pa o tem, kako tudi najbolj razvpite igralce na svetovnem odru zgodovina pozabi tako hitro, kot se pojavijo na njem.  
 
Res pa je, da nekateri v takem kratkem času naredijo veliko škode.