Toksična politika dve minuti pred polnočjo

Obstaja izraz toksična politika, ki ga politiki simptomatično ne uporabljajo, to pa nas kot analitike ne preseneča; uporabljajo ga, ne po naključju, kritično misleči ljudje, ki pa so v manjšini. To je politika, ki je strupena, nevarna, neprebavljiva. Čeprav strupena, je lahko na prvi pogled zelo privlačna, saj združuje libertarnost in vraževerje, obenem pa dopušča ljudem, da stojijo ob strani in nemo opazujejo, kaj se v resnici dogaja s tem svetom in z njimi samimi; pravzaprav se to od njih tudi pričakuje. Stojijo in opazujejo ter se ne menijo za ideje onkraj tega, kar je nekoč označil pokojni Christopher Hitchens kot zastrupljanje vsega. Mislil je na religijo oziroma vraževerje, zato je danes toksična ali strupena politika še aktualnejša, saj je njena toksičnost neprimerno večja, kot je bila pred desetimi leti. Večja je zlasti zato, ker uspeva ustvarjati simbolno ozračje, v katerem številni ljudje spontano verjamejo, da je danes to, kar naj bi bilo prav (right), na desni (right) strani, ta pa se jim prikazuje kot nekaj sredinskega, zmernega in resničnega. Toksičnost je zato nekaj normalnega, le da se je normalnost premaknila na desno. Kritična misel je nujno potrebna, kajti v nasprotnem primeru nas čaka ne le več istega, temveč nekaj veliko hujšega.

Resnica naših življenj namreč je, da neenakosti med ljudmi nenehno naraščajo, da je vse več ljudi, ki stojijo ob strani, ker so nepomembni celo v državah, v katerih naj bi bila demokracija nedotakljiva in sveta, da so podnebne spremembe vse bolj katastrofalne, kar pomeni, da je danes dve minuti do polnoči, če se izrazim figurativno, po napovedih znanstvenikov pa je lahko leto 2021 polnoč, kajti uradne napovedi, da ima človeštvo časa do leta 2030, so konservativne – verjetno so pri IPCC želeli, da se ljudje ne bi preveč vznemirjali, zato so jim ponudili zmerne številke, ki dopuščajo upanje, da še lahko kaj storimo in se rešimo.
 
Resnica je tudi, da ima 90 % Američanov vse manj premoženja, medtem ko ga ima 1 % elite vse več. Plače ljudi so danes približno take, kot so bile pred šestimi desetletji, pravi Joseph Stiglitz. Nikakršno olepševanje resnice je ne more spremeniti, čeprav se zdi, da vse raste, kar zelo rad poudarja zlasti ameriški predsednik Trump.
 
Taisti predsednik obenem posredno spodbuja take dogodke, kot je nedavni napad na sinagogo v Pittsburghu, kot poudarja Noam Chomsky, zato se ne povečuje le področje toksične politike, temveč se povečuje zlasti nevidni stres, ki ga doživljajo ljudje na svoji koži. Ne vidijo napredka, čeprav jih politiki in ekonomisti nenehno prepričujejo, da je napredek vsepovsod. Zdi se, da so slepi, vendar niso, kajti napredek je dejansko za nekatere ljudi, za večino pa je v najboljšem primeru zgolj obljuba, ki se oddaljuje, kot se oddaljuje obzorje, ko se mu skušamo približati.
 
Ne oddaljujejo pa se podnebne katastrofe, ki se zaradi kritičnega razmišljanja ne bodo zmanjšale, saj nam prav kritična misel pove, da je časa za ukrepanje najbrž že zmanjkalo.