Togost brez veselja

In da to vzamete kot del mene, kakršna želim biti, pomeni, da se tudi odmikam od nje. To je odmik od sebe, od tistega sebe, ki trpi, od tistega dela sebe, ki ga oseba ne želi. Želi se ga osvoboditi, dobro ve in se zaveda, da njena identiteta ni ena sama monolitna svobodna entiteta, ki hodi po svetu in se veseli življenja z drugimi ljudmi. Sprašujem se, koliko je tamle zunaj ljudi, ki verjamejo, da so svobodni, obenem pa bi iskreno rekli, da obstaja del njih samih, ki nikakor ni svoboden? Kdo potemtakem terja svobodo, ko ljudje vzklikajo, da so svobodni in da hočejo svobodo, kateri del osebe?   

Iz dneva v dan poslušamo, da bi se bilo dobro cepiti, pa se zadeva nikamor bistveno ne premakne. Tedne in tedne poslušamo iste ali enake pozive, na državljane se občasno naslavlja celo predsednik republike, pa je vse bob ob steno. Kot bi se zataknili. Ali kot bi hoteli, da se svet nikamor ne premakne in da se sami ne premikamo z njim. Vzklikamo, da smo svobodni in da hočemo svobodo, pa se vrtimo v krogih in stopicamo na mestu. Ali nismo svobodni, da se nekam končno premaknemo? Od koga bi radi svobodo, na koga se naslavljamo z zahtevo po svobodi, kako smo lahko svobodni, kateri del nas hoče svobodo, češ da ni svoboden dovolj? Kaj vse to sploh pomeni?
 
Cohen uporabi na strani 44 knjige z naslovom How to Live. What to Do. besedno zvezo, ki je primerna za razumevanje človekove zahteve po svobodi, zato jo navajam. Izraz je joyless rigidity.
 
Pomeni rigidnost, togost brez veselja in radosti. V njej je tudi nekaj siromašnega, osiromašenega, revnega, je nekaj mizernega. Togo ponavljanje istega je tudi duhamorno, je naporno za dušo, zlasti pa ne prinese nobenega veselja, nobene svetlobe in nikakršnega optimizma.
 
Ali ne pomeni v tej perspektivi več svobode tudi več radosti, manj togosti in več veselja nad življenjem?
 
Več svobode pomeni zlasti več tega, kar nastaja med ljudmi. Na tej točki se velja za hip ustaviti in poudariti, da je verjetno največji strah človeškega bitja ta, da bi ostal – sam. Obstaja brezno samote in popolne izoliranosti, v katerem ni niti enega samega drugega človeškega bitja. Nihče ne želi pasti vanj.
 
Svoboda, da sem z drugimi ljudmi, je zato najboljša obramba pred padcem v brezno samote. A to ni samo moja svoboda, nikoli. Nujno potrebujem druge ljudi, da sem svoboden, saj ne morem biti svoboden sam od sebe in samo za sebe. Brez sodelovanja z drugimi ljudmi ne morem smiselno terjati svobode.
 
Če torej hočem vztrajati v življenju, če hočem biti svoboden, če hočem užiti nekaj življenjske radosti, potrebujem odnose z drugimi ljudmi, zato skrbim zanje in jih kultiviram. Ne vzklikam v tri dni, da sem svoboden, temveč sem pohleven in vesel, da drugi ljudje želijo biti z menoj, da bi bil – svoboden.
 
V resnici sem jim hvaležen, zato pazim, kako uveljavljam svojo svobodo in kako jo razumem.
 
Uveljavljanje svobode je lahko tesno prepleteno z narcizmom. Prepleteno je na način, ki nam mora dati misliti. Zelo dobro ga ponazarja odnos nekaterih staršev do svojih otrok. To so starši, ki skušajo preko otrok zadovoljevati svoje želje. Preko njih in njihovih dosežkov vrednotijo in ocenjujejo svoje, kot bi želeli vnovič napisati scenarij lastnega otroštva, kot zapiše Josh Cohen na strani 80.
 
Ko ljudje vzklikajo na cestah, da so svobodni in da ne želijo, da kdo omejuje njihovo svobodo, so včasih na delu preproste nezavedne fantazije in želja po drugačnem življenjskem scenariju.
 
V prihodnosti bo zapisano še pomembnejše, kot je danes, kajti znanstveniki prav te dni opozarjajo, da lahko nova različica Covida (imenujejo jo B. 1.1.529), ki nosi izjemno veliko mutacij, močno vpliva na življenje številnih ljudi, ki bodo izkusili na svoji koži, da je na bizaren način virus neprimerljivo svobodnejši od njih, in se nenehno spreminja.