Točka brez vrnitve

Naslova tega zapisa si ni izmislil človek, ki bi želel zgolj zbujati pozornost. Niti si ga ni izmislil človek, ki narobe vidi, kaj se dogaja v svetu. Naslov ni del napačne zavesti in ni ideološki; še manj je škodeželjen ali celo zloben. Ne, naslov je del zelo premišljene in razumne izjave, ki je prišla iz ust generalnega sekretarja Združenih narodov. António Guterres je tako pred dnevi izjavil: Narediti moramo vse, da bomo obrnili trende, ne pa, da jih ohranjamo. A zdaj je jasno, da se bližamo točki brez vrnitve. Mislil je zlasti na vlaganja v industrijo fosilnih goriv, ki močno presegajo vlaganja v tako imenovano zeleno ekonomijo ali v obnovljive in čiste vire energije, ki jo potrebujemo za preživetje. To preprosto pomeni, da bo zaradi rabe fosilnih goriv v ozračju še več ogljikovega dioksida in še več metana ter da bodo podnebne spremembe še veliko hujše, kot so že, stroški pa bodo naraščali. Vse mora namreč rasti, so prepričani politiki, menedžerji in milijarderji, vse vsaj še nekaj časa tudi bo raslo, naraščala pa bo tudi poraba fosilnih goriv, čeprav nam vsak dan sporočajo, da so se vlade zavezale, da bo drugače. A drugače ne bo in že sedaj ni, zato generalni sekretar nagovarja človeštvo, naj vendarle nekaj naredi. In ko trdi, da je treba nekaj narediti, poudarja, da morajo biti spremembe radikalne, ne drobne, naključne ali celo komaj opazne. Časa namreč zmanjkuje, zato bo izjava generalnega sekretarja že kmalu prešla v zgodovino, zanamci pa jo bodo vedno znova komentirali in ugotavljali, zakaj nismo pravočasno naredili, kar bi morali narediti. Tole je sekretarjeva izjava, na katero mislim: Še imamo čas, a smo na robu. In ko ste na robu prepada, se morate prepričati, da bo vaš naslednji korak v pravi smeri. In katera smer je prava?