Točka brez povratka

Ponujajo se neposredne primerjave med globalnimi družbenimi nemiri in podnebnimi spremembami. Naddoločata jih dve besedi oziroma besedni zvezi: točka preloma/preobrata (tipping point); kritična meja (critical threshold). Točka preobrata v podnebnem sistemu je meja, onkraj katere se dogajajo v sistemu velike spremembe ali pa se različni dejavniki, ki vplivajo na delovanje sistema, združijo v en sam tok, ki potegne za seboj dramatične spremembe. Kritična meja pa pomeni, da se onkraj nje dogajajo hitre in potencialno katastrofične spremembe, ki jih ne mremo vnaprej predvideti. Družbena gibanja ljudi lahko sprožijo natanko enake spremembe v delovanju družbenih sistemov. Nadvse pomenljivo pa je spoznanje, da se lahko globalnim podnebnim katastrofam vsaj do določene mere izognemo tako, da dojamemo še neko besedno zvezo, in sicer abruptno zmanjševanje porabe fosilnih goriv. In kako bi se izognili globalnemu družbenemu nezadovoljstvu ljudi, da ne bo prestopilo kritične meje? Samo z abruptnim zmanjševanjem vsega negativnega, kar generira neoliberalna kapitalistična mašinerija. Pa je to sploh mogoče? Je dolgoročno res mogoče ohraniti kapitalizem, kakršnega poznamo? Za odgovor na vprašanja se vračam k staremu, klasičnemu razmišljanju o človeku kot subjektu, ki ni ego, jaz, sebstvo, osebnost, oseba ali kaj podobnega. Kaj je torej subjekt in zakaj potrebujemo koncept subjekta, če pa že imamo na voljo polno pravkar naštetih izrazov?

Subjekt je, strogo vzeto, podložnik (lat. subiectus), kar pomeni, da je najprej nekaj, kar je vrženo pod, kar je podrejeno, postavljeno, položeno pod nekaj. Že iz vsakdanje izkušnje vsakdo ve, da človek lahko postane subjekt, da je lahko podložnik nečesa, to nekaj pa je ideološki nagovor, poziv, zahteva, pričakovanje, želja, beseda, besedna zveza … Človek tako sicer verjame v lastno svobodno volje, prepričan je, da svobodno sledi nečemu, da svobodno izbira, v resnici pa je precej drugače in je svobodna volja zgolj sicer nujna iluzija.
                                                            
Premik v razmišljanju o človeku je zato radikalen. Začel se je s Freudovim obratom in z ugotovitvijo, da ego ali jaz ni gospodar v svoji hiši, da je ideja o njegovi svobodni volji zgolj iluzija, da obstaja nezavedno, kjer se v resnici odloča o njegovi usodi.
 
Toda zapisano obenem ne pomeni, da je subjekt zgolj tlačan, zombi, suženj, hlapec tega ali onega gospodarja; zadeva je bolj kompleksna.
 
Biti subjekt namreč najprej pomeni biti simbolno bitje, ki se lahko in se celo mora subjektivirati, podrediti, saj ne more kar lebdeti v praznem prostoru.
Čemu se mora podrediti?
 
Izhodišče za razumevanje tega vprašanja je koncept [ideološke] interpelacije: človek se odzove na poziv, na ukaz, na povabilo etc. in postane – njegov subjekt ali podložnik, kar pomeni, da sprejme mandat ali poslanstvo.
 
Če sem torej oče, to pa postanem v trenutku, ko se mi rodi otrok, sem že subjekt simbolnega sveta, v katerem je že vnaprej določeno, kaj moram početi – kot oče imam občutek, da nekako že vem, kako se očetje obnašajo –, vsekakor pa se lahko poučim o tem; ko sem oče, čutim in vem, da sem tudi omejen, da ne morem več svobodno odločati, ali bi še bil oče ali ne.
 
Ko se torej podredim, postanem subjekt, sprejmem nase mandat, poslanstvo, potem pa lahko znotraj simbolnega prostora, ki se mi s tem odpre, 'svobodno' izbiram med možnostmi, ki so na voljo. Imam občutek, da svobodno izbiram, obenem pa vem, da izbiram zgolj znotraj okvira, ki ga nisem določil in postavil sam, da sem se zgolj znašel v njem.
 
Lahko pa tudi spoznam, da resnična svoboda ni v izbiranju med vnaprej določenimi izbirami, ampak je v – izbiranju samega okvira. Kot subjekt sem torej svoboden, da se na nov način podredim in izberem – nov okvir.
 
S tem ne izberem izbir, ampak izberem samega sebe kot – subjekt novega, drugačnega mandata, drugačnih možnosti izbiranja. Ne pustim se več nagovarjati, naj izbiram znotraj danega okvira, saj izberem nov okvir in povsem nove izbire, ki so možne znotraj njega.