Tiranija sedanjosti

Ne vem, kolikokrat ljudje pomislijo, da živijo pod tiranijo samega življenja; ve vem, ali sploh imajo občutek tiranije. Gotovo pa vsaj intuitivno čutijo, da je današnje življenje ujeto v številne imperative in zahteve, zaradi katerih so gnani, da počnejo množico stvari, na katere sicer ne bi niti pomislili. Morda se tudi sprašujejo, v čem je končni smisel takega norenja, in na koncu ugotovijo, da ga sploh ni, da je vse skupaj zgolj nekakšna igra, vrtiljak, ki se pač vrti, kot se sicer vrtijo vrtiljaki. Da je norenje le norenje in čisto nič drugega, morda zabava. Zaradi tiranije sedanjosti, vse mora nenehno rasti, niti ne vidijo bodočnosti onkraj kopičenja istega. Resnično, za številne ljudi je prihodnost, v luči digitalizacije vsega, zgolj nadgradnja istega: prihodnost 2.0, prihodnost 3.0 …

Take različice izhajajo iz osnovne ideje, da je kapitalizem nesmrten kot kak vampir. Temu sicer ljudje poklonijo mir tako, da mu končno odsekajo glavo in mu s kolom prebodejo srce. Zadnja sekvenca iz izvrstnega filma Dracula (Francis Ford Coppola, 1992) je tako izjemna ponazoritev zapisanega. Da pa se izognemo vsakemu nesporazumu, želim podčrtati tole. Film Dracula je ultimativni film o ljubezni, ki nikoli ne umre. Mina v trenutku, ko njen smrtno ranjeni ljubimec Drakula umira, reče: tam, na tistem kraju, sem ob navzočnosti boga končno spoznala, kako naju ljubezen osvobaja spon teme. Najina ljubezen je močnejša od smrti. Umirajoči Drakula pa jo zaprosi: naredi, da bom končno užil mir. Mina mu, iz čiste ljubezni, to moram posebej poudariti, prebode srce, nato pa mu z mečem odseka glavo. Večjega dejanja iz ljubezni do drugega človeka si ni mogoče niti predstavljati.
 
Izjemen filmski večer bi zato bil, če bi se kdo lotil gledanja tega filma, potem pa še nemškega filma s preprostim naslovom 303 (Hans Weingartner, 2018). To je zgolj predlog, kajpak.
 
Kaj torej dobimo, če prihodnost ni le digitalna nadgradnja sedanjosti in njene tiranije?
 
Dobimo nekaj, kar neposredno izhaja iz ideje komunizma: konec tega sveta in začetek novega. Danes je zato komunistična ideja par excellence natanko tale: smrt na videz nesmrtnega kapitalizma kot vampirja in rojstvo novega sveta. Najprej pa moramo poskrbeti za podnebne spremembe, saj bomo planet v bodočnosti močno potrebovali.
 
Potrebovali pa ga bodo tudi zanamci. Čez čas se bodo tako lahko ozirali na naš čas in jim bo kristalno jasno.
 
Prvič. Da svobodno podpiramo paradoksne načine skupnega življenja, ki nas medsebojno odtujujejo, saj je vsakdo vse bolj odvisen od digitalnih naprav in povezan z njimi, ne pa z drugimi ljudmi.
 
Drugič. Da živimo v svetu, v katerem so razlike med elitami in vsemi drugimi ljudmi tako orjaške, da nimajo para v zgodovini človeštva, čeprav nastaja in se celo krepi vtis, da so vsi ljudje za zmanjšanje takih razlik.
 
Tretjič. Da smo ustvarili svet, v katerem se dobesedno dušimo v oceanu plastike ter cvremo zaradi ogljikovega dioksida in metana v ozračju, za kar skrbimo sami, ne Narava.
 
Kaj si bodo mislili o nas? Pojma nimam.