Ti nisi

Pripravljam se na naslednje predavanje iz ciklusa socialna nevroznanost, ki se bo začelo 28. novembra letos ob 14.30. Naslov tokratnega predavanja je Kako delujejo socialni možgani. Na tem kraju izpostavljam osnovno idejo, o kateri bom razmišljal, njena pomembna razsežnost pa je zapisana v naslovu tega dnevnika.

Socialni možgani so, na kratko, najprej tisti predeli možganov, ki so nujno potrebni za socialno kognicijo, kot jo imenujemo. Ti predeli so: amigdala, orbitalni frontalni in temporalni korteks. Danes vemo, da to še zdaleč ni vse, zlasti pa vemo, da je pomembno, da znamo misliti socialne možgane celoviteje, kar pomeni, da je za razumevanje čustvenih stanj drugih ljudi, njihovih namer in duševnih stanj dobro poznati tudi delovanje starih možganskih struktur, kot je na primer limbični sistem. Zakaj je to pomembno?
 
Pomembno je, ker vemo, da je naše zaznavanje sveta takoj in neposredno povezano s proizvodnjo čustev, da amigdala in limbični sistem potrebujeta prefrontalni korteks, da uravnava njuno dejavnost  in pripisuje pomen in pomembnost čustvenim izkušnjam.
 
Preprosto rečeno: čustva nam niso kar dana, niso tam, da jih izražamo, ampak so izdelek naših možganov, za katerega smo odgovorni sami. Če smo torej vedno znova jezni ali žalostni, za to niso krive zvezde.
 
Socialni možgani so empirični pogoj socialne kognicije, ki predstavlja ključne razsežnosti razumevanja drugih ljudi. Ljudje imamo v možganih nevronalne mreže za procesiranje, prepoznavanje in razumevanje tega, kar počnemo sami, in tega, kar počnejo drugi ljudje.
 
Kar počnemo drug drugemu in kako se razumemo, je odvisno do tega, kar se dogaja v naših možganih, ne pa od tega, kar se dogaja na nebu, med zvezdami ali se je dogajalo v prejšnjem življenju.
 
Kakšne so povezave med tem spoznanjem in naslovom današnjega zapisa?
 
Povezave so številne in dramatične. Samo pomislite, kolikokrat slišite od drugih ljudi, da nečesa ne znate, da niste sposobni, da ne zmorete, da niste taki in taki, da se ne morete primerjati z drugimi, uspešnimi ljudmi. Zlasti pa pomislite, kolikokrat to slišijo otroci, ko jih starši vzgajajo na kratko, s trdo roko za kruti svet tam zunaj: da je to, kar so naredili, neumno; da ni dovolj dobro; da je pomanjkljivo; da bi bilo lahko boljše; da so neumni in zabiti; da so premalo sposobni; da so nesposobni; da so drugi boljši; da so inteligentnejši; da so spretnejši; da imajo bolj razvite veščine; da imajo razvitejše spretnosti; da imajo boljše ocene; da iz njih nikoli nič ne bo; da naj nehajo sanjariti, ker je svet krut; da so preveč naivni; da se premalo učijo; da nimajo dovolj dobre postave; da premalo delajo; da se preveč premikajo; da jih nihče ne bo maral, če bodo tako nadaljevali; da si bodo drugi nekaj mislili o njih; da ni pomembno, kaj rečejo; da njihovo mnenje ne šteje; da morajo biti tiho; da so leni; da vedno premalo delajo in premalo naredijo celo takrat, ko se trudijo; da  bi se morali bolj truditi; do so premalo prilagojeni; da so premalo normalni; da so preveč nenormalni, samosvoji in čudaški.
 
Je potemtakem čudno, da je toliko ljudi pod stresom in na antidepresivih? Nikakor ne.