Težava z željo

O tem sem že razmišljal, ampak moram še razmišljati. Mislim na staro Freudovo spoznanje, da je človeško bitje v temelju različno od živali. Razlika je tako zelo pomembna, da jo velja vedno znova premisliti, kar se iz tega zares veliko naučimo o sebi, pa tudi o živalih. Freud namreč odkriva, da smo ljudje zavezani naravi nezavedne želje, ki jo je zelo težko razumeti. To namreč ni želja po objektu, ki nam ga na primer končno nekdo, na primer Dedek Mraz, prinese ali pa si ga preprosto kupimo. Daleč od tega.

Nezavedna želja namreč vztraja. To je prvo Freudovo odkritje. Ko je na videz zadovoljena, še vedno vztraja, kot da ne bi bila zadovoljena. Kaj se dogaja? Zdi se, da želje sploh ni mogoče zadovoljiti, to pa je očitno nesmisel.
 
Če bi imela nezavedna želja objekt, bi preprosto morala biti zadovoljena, ko ga človek doseže. Zakaj nastaja vtis, da ni?
 
Zadovoljena ni zato, ker je, v tem je res nekaj norega, vselej že zadovoljena. Zakaj imamo potem občutek, da ni zadovoljena? Je kaj narobe z našo zavestjo o nezavedni želji?
 
Zavesti se res zdi, da ni zadovoljena, ker je njen objekt čuden in ga zavest spontano ne prepozna. Morda se skriva onkraj vseh možnih objektov, ki si jih lahko misli, morda je njej objekt celo nedosegljiv.
 
Težava z željo je torej velika, dokler o njej razmišlja zmedena vsakdanja zavest. Kako je lahko enkrat vselej že zadovoljena, drugič pa je njen objekt absolutno nedosegljiv?
 
Morda je rešitev prav v tem spoznanju, kajti pogoj same želje, pogoj, zaradi katere je sploh mogoče govoriti o njej, je odsotnost objekta želje, ki je obenem njen objekt. To je drugo Freudovo odkritje. Rešitev je preprosta na papirju, medtem ko je v vsakdanjem življenju nekoliko teže.
 
V vsakdanjem življenju histerični ljudje, z njimi se rojeva psihoanaliza, dokazujejo natančnim opazovalcem, da s svojim večnim spraševanjem dokazujejo pravkar zapisano. Dokazujejo, da je njihova nezadovoljena želja, zaradi katere se sprašujejo glede vsake mogoče identitete, taka, da bo vedno nezadovoljena, toda natanko v tem je nekaj presežnega. Freud kot analitik to zelo dobro ve.   
 
Kaj torej želi želja? Samo željo, sebe. Želi, da bi bila to, kar je – želja namreč. Želja želje je, da je še naprej želja. V tem je radikalna odprtost.
 
In v njej je absolutnost kot nekaj najbolj radikalnega v človeškem življenju. Zmožnost človeškega bitja kot subjekta želje je najprej in bistveno zmožnost za vztrajanje v odprtosti, ki omogoča refleksijo vsake mogoče realnosti in vsakega objekta želje. To je obenem vztrajanje v dostojanstvu, ki ga omogoča odprtost do absolutnega in zmožnost človeškega bitja za etičnost, ki ne bi bila mogoča, če bi bil človek računalnik, umetna inteligenca, ki preračuna, kaj je najbolje narediti, potem pa se tudi hladno odloči za določeno možnost.
 
Človek se ne more hladno odločiti za etičnost, saj se lahko odloči samo tako, da čuti svoje najvišje dostojanstvo in največje poslanstvo obenem prav v trenutku, ko spozna, kako nemogoče se je etično odločati in da se je mogoče etično odločati prav zaradi tega, ker se je nemogoče.