Tepci namesto herojev

Tako je prepeval oni dan v Ljubljani Jani Kovačič, ko smo se zbrali pod rdečo zvezdo, kamor nas je povabila Svetlana Makarovič. Vračali smo se tudi v zgodovino, saj so nam najprej zapeli nekaj partizanskih pesmi. Vračanje v zgodovino je tudi sicer lahko zelo učinkovito, če se iz nje česa naučimo. Natanko zato sem prebral še neko pismo, ki ga na tem kraju komentiram.

Napisal ga je Louis Althusser, in sicer davnega marca 1969; prejela ga je Maria Antonietta Macciocchi. V njem je analiziral dogodke iz prejšnjega leta, ko so milijoni delavcev in študentov po Franciji pokazali vsemu svetu, kaj je resnična demokracija, ne zgolj demokracija na papirju. Ne, niso odšli na volitve, ker so jim rekli, da nekdo misli resno, da bi izbirali med smejočimi se kandidati, da bi verjeli tej ali oni blagovni znamki, da bi bili proti komu ali da bi premlevali votle obljube, kako bo že jutri za vse bolje. Odšli so na ulice in trge, zasedli so univerze, tovarne in podjetja, ker so bili ZA nekaj; tako preprosto je bilo vse skupaj.

Za kaj so torej bili? In kaj pomeni njihov boj danes, ko celo pod rdečo zvezdo ni več veliko ljudi, ki bi se sploh borili za kaj, saj so se v glavnem predali, kot se v drugi sezoni serije The Handmaid's Tale preda Offred oziroma June, ko spozna, da je nadzor nad njenim življenjem preprosto tako popoln, da nima nobenega izhoda?

Maja '68 se je dogajalo nekaj pomembnega, začne pismo Althusser. Ni se zgodilo nekaj vsakdanjega, navadnega, trivialnega, kot se zgodi vsako nedeljo, ko igrajo fuzbal, ampak se je zgodilo nekaj, kar bo še dolgo zapisano v zgodovini. Ustrezno zapisano, ne potvorjeno. Avtor pisma zato najprej navede dejstvi, ki si ju velja zapomniti že zato, ker sta objektivni.

Prvo objektivno dejstvo: delavcev, ki so štrajkali v tistih dneh, je bilo v Franciji devet milijonov. Objektivno dejstvo je pomembno, kajti danes večina ljudi govori o maju 68' kot obdobju študentskih nemirov in protestov. Razlika je izjemno pomembna, kajti še vedno je pogosta ideja, zlasti v sodobnih družbah znanja, da napredek družbenega življenja zagotavlja inteligenca, čeprav je zadnjič nekdo na televiziji jasno rekel, da potrebujemo v Sloveniji več rokodelcev in manj filozofov (sic!).

Z Marxom lahko rečem, da je imel Althusser prav: ključni so delavci, ki ustvarjajo vrednost. Ne brez znanja, kajpak, toda to ne pomeni, da intelektualci poučujejo delavce. Neprimerno pomembnejša so srečevanja med delavci in njimi, natančneje: zgodovinska srečevanja, kot poudarja Althusser.

Srečevanjem mora slediti združitev, nadaljuje avtor pisma. Skupaj, samo skupaj smo namreč zares močni. Maja '68, podčrta Althusser, se je zgodil najpomembnejši dogodek v zgodovini Zahodnega sveta po renesansi in zlomu nacizma. Številni ljudje so na to dejstvo že zdavnaj pozabili, če so zanj sploh kdaj vedeli.

Delavci, bilo jih je torej devet milijonov, pa niso sledili študentom in mladim intelektualcem. Obstajal je namreč razkorak, ki ga Althusser oriše takole: sanjske izkušnje sveta na eni strani in razumevanje realnosti na drugi.

Milijoni so torej štrajkali, ker so razumeli realnost in niso sanjali o njej.

Danes so sanjske izkušnje neprimerno močnejše od objektivnega razumevanja sveta, zato številni ljudje izjavljajo, da sledijo svojim sanjam in so srečni, medtem ko se, objektivno vzeto, svet počasi podira in seseda sam vase, pri čemer mislim zlasti na empirične podnebne spremembe.

Ko so francoski delavci nazadnje odšli nazaj v tovarne, so študenti v sanjskem vzdušju še naprej vzklikali, da nadaljujejo z bojem in da je to šele začetek. Začetek česa, se sprašuje Althusser v pismu. Za kaj se je sploh mogoče boriti brez delavcev?

Za kaj se borijo ljudje danes? Ali se sploh še borijo?

Drugo objektivno dejstvo: komunistične partije so izgubile stik s študenti in mladimi intelektualci.

Kakšen stik imajo oblastniki, politiki in pripadniki elite z navadnimi ljudmi, z delavci in s študenti danes? Ali sploh lahko govorimo o kakem stiku? In o srečevanjih?

Ne, o tem na žalost ni mogoče govoriti, saj mora vsakdo skrbeti zase. Morda je ob tem spoznanju še bolj zanimivo, da tudi junakov ni več, kot je poudaril Jani Kovačič v isti pesmi. So tepci, junakov pa ni. A kdo so junaki?

Junaki so posamezniki, za katere ljudje pravzaprav nimajo posebnega interesa, so pa zmožni za to, kar junaki vzbudijo v njih, kar začutijo.

Začutijo predvsem dvoje: tovarištvo in solidarnost. In doslej še noben raziskovalec ni dokazal, da to nista temeljna občutka, ki združujeta ljudi. Ne vem, zakaj ne bi uporabil besede komunizem.

Danes seveda prevladuje imperativ, naj vsak osamljeni posameznik skrbi zase.

Naslednjič zato spregovorim o naravi zadolženosti, ki hromi vsakega posebej.